20.000 vrst čebel

Osemletni deklici ni všeč, ko jo ljudje kličejo z imenom Aitor. Vzdevek Cocó zveni bolje, a tudi ne čisto prav. Medtem ko med čebeljimi panji raziskuje svojo identiteto, ženske iz njene družine razmišljajo o lastnih življenjih in željah …

Napovednik:

Tankočutna, s soncem obsijana zgodba o otroku, ki išče svoje ime. Prvenec baskovske režiserke je devetletni igralki prinesel nagrado za najboljšo vlogo na lanskem Berlinalu.

Predprodaja vstopnic: Galerija Alga.

kritike
»Sofía Otero je pri komaj devetih letih prejela srebrnega medveda za najboljšo glavno vlogo na Berlinalu /…/. Za takšen dosežek je morala gotovo ustvariti eno najboljših otroških vlog vseh časov – in mislim, da jo čisto verjetno tudi je. /…/ Njen obraz je prava mala opera upanja, zbeganosti in upora /…/. Deklica je v srcu tega sijajnega celovečernega prvenca Estibaliz Urresola Solaguren, ki nekako uspe v eni sami potezi opraviti z vsemi razgretimi polemikami o trans posameznikih /…/. Pravi čudež.«
– James Saynor, The Arts Desk

»Film o transspolnem dekletu, ki sproži revolucijo okoli sebe zgolj s svojo prepričanostjo, zgolj s svojo prisotnostjo, in ki jo več kot mojstrsko odigra čudovita Sofía Otero, je znova dokazal, da je na dobri poti, da postane film leta. /…/ 20.000 vrst čebel govori o razumevanju, o približevanju, pa tudi – v mnogo bolj osnovnem smislu – o življenju. To je film, zgrajen iz čustev, film s čustvi; film, ki mu čustva Sofiinih žarečih oči dajejo smisel in razlog za obstoj. Sliši se izjemno in tako tudi je. /…/ 20.000 vrst čebel, celovečerni režijski prvenec Estibaliz Urresola Solaguren, je film, zgrajen iz jasnine oči glavne junakinje; iz pogleda deklice, ki se sprašuje o tem, kar vidi, in ki ljudi okoli sebe prisili, da priznajo osuplost nad preprostim dejstvom, da so živi. /…/ To je film s tisto ‘mogočno, skrivnostno in paradoksalno’ silo, ki po besedah pesnika, dramatika in čebelarskega strokovnjaka Mauricea Maeterlincka sestavlja duh vsakega panja.«
– Luis Martínez, El Mundo

»Noben cinefil ne bo spregledal vzporednice, ko bo slišal, da gre za španski film, ki vključuje čebele in govori o otroku v iskanju lastnega prostora pod soncem: v mislih imam seveda Duh panja, klasiko Victorja Ericeja iz leta 1973. Režiserka /…/ se delu nežno pokloni, proti koncu pa vključi celo iskanje pogrešane deklice – tako kot v svoji mojstrovini stori Erice, sklicujoč se na podoben prizor iz Frankensteina. Gre za mojstrski prijem v vznemirljivem, pristnem in ganljivem filmu o tem, kako družba vztrajno vidi pošasti tam, kjer jih ni.«
– Lee Marshall, Screen Daily

»20.000 vrst čebel je zgodba o odraščanju, zaznamovana s simbolizmi prehodov in liminalnih prostorov – med Francijo in Španijo, mestom in podeželjem, otrokom in materjo. /…/ Estibaliz Urresola Solaguren k tematiki pristopi osvežujoče celostno in sočutno ter nam z mlado Sofío Otero predstavi eno najbolj prepričljivih otroških igralk zadnjega leta.«
– Veronika Zakonjšek, Dnevnik

»Ta spretno izpeljani, nepretenciozni in osvežujoče lahkotni film se ponaša s tiste vrste naturalističnim, dokumentarno obarvanim slogom, ki pogosto vzbuja primerjave z deli bratov Dardenne. Toda v tonskem smislu je 20.000 vrst čebel pravzaprav bližje sveži, živahni energiji Carle Simón, s pridihom zemeljske magije in obrednega vraževerja, ki preveva dela Alice Rohrwacher, še posebej Čudesa – film s čisto svojim simboličnim odnosom do čebel. /…/ [Spolna identiteta] je eno najbolj perečih vprašanj, ki trenutno burijo duhove – in pogumna izbira za prvenec. Toda razpravi, ki se običajno razvname v glasen prepir, se režiserka pridruži z nežnim, empatičnim filmom in jo stiša v šepet. Izkaže se, da tako slišimo veliko bolje.«
– Wendy Ide, The Guardian

»Ženske različnih generacij se namreč različno odzovejo na to, da postaja ena izmed njih: Ane (Patricia Lopez Arnaiz), njegova mama, nesojena kiparka, ki se ravno ločuje, to sprejme strpno, v skladu z liberalno etiketo, njeno mamo (Itziar Lazkano) to zgrozi in razjezi (več discipline!), stara teta (Ane Gabarain), potrpežljiva čebelarka, pa v mali transspolni osebi vidi le eno izmed 20.000 vrst čebel. Reči hoče: vsi drugačni, vsi enakopravni! Dovolj je videla, da ve, da je vstopanje v ta svet vedno in neizbežno mučen, naporen, zapleten proces – že za binarne, kaj šele nebinarne. ZA+«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»20.000 vrst čebel je rahločuten celovečerni igrani prvenec, ki ga podpisuje scenaristka in režiserka Estibaliz Urresola Solaguren. V prvi vrsti gre za družinsko dramo, kjer napetost ustvarjajo predvsem odnosi med njimi in različne dihotomije – od tistih zunanjih, kot je življenje v mestu in na konservativnem podeželju, prek družbenih vlog in pričakovanj do vprašanj najgloblje, spolne in siceršnje identitete. Avtorica v razvoju filmske pripovedi spretno plasti različne ravni, od izobrazbenih do jezikovnih; znajdemo se na mejnem geografskem področju in v pogovoru se izmenjujejo baskovski, španski in francoski jezik, vsak s svojimi pomenskimi odtenki. /…/ Avtorici lahko samo čestitamo za sijajno prepleteno filmsko tkivo o gnostičnem spoznavanju samega sebe. Hkrati je to prvenec in zrelo delo.«
– Gorazd Trušnovec, RA Slovenija