4 meseci, 3 tedni in 2 dneva

Zlata palma za najboljši film, Cannes 2007

Otilia in Gabita sta študentki, ki si delita sobo v študentskem naselju leta 1987 v Bukarešti. Gabita je noseča. Dekleti se dogovorita za srečanje z nekim gospodom Bebejem, ki naj bi v cenenem hotelu opravil splav. Toda neznanec zavrne denar in hoče plačilo v naravi…

Zgodba

Zadnja leta komunizma v Romuniji. Študentki Otilia in Găbiţa si delita sobo v študentskem naselju v Bukarešti. Găbiţa je noseča. Želi si zateči k splavu, toda oblast to prepoveduje. Otilia najame sobo v cenenem hotelu, kjer se bosta sestali z gospodom Bebejem, ki bo odpravil dekletove težave. 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva je uvodni film v okviru projekta z naslovom Pripovedi iz zlate dobe, ki je subjektivni prikaz komunizma v Romuniji v obliki urbanih legend. Cilj projekta je torej ponazoritev obdobja, pri čemer pa komunizem ni predstavljen neposredno temveč z različnimi zgodbami o težavah in tegobah, ki so ljudi spremljale na vsakem koraku.

Izjava režiserja Cristiana Mungiua

Zgodba: Scenarij temelji na osebnih izkušnjah, kakršnih ljudje običajno ne delimo z drugimi. Nekaj nepričakovanega se je zgodilo z ljudmi, ki so prišli v stik z mojo zgodbo. Nenadoma so vsi želeli povedati nekaj osebnega na to tematiko. Osuplo me je, kako pogoste so podobne izkušnje v resnici. V številnih pogovorih sem slišal strašne zgodbe. V filmu jih nisem uporabil, saj sem se držal zgodbe, ki sem jo najbolje poznal, z njihovo pomočjo pa sem uvidel, koliko ljudi se je spopadalo s podobnimi težavami.

Scenarij: Prvi osnutek sem napisal julija 2006. S 160 stranmi je bil veliko daljši od končne različice, od slednje pa se je razlikoval predvsem po podrobnejšem opisu jutra v študentskem domu. Vključeval je tudi obisk Găbiţinega očeta, edini prizor, ki smo ga posneli, a pri montaži izključili. Kakovosten prizor z veliko namigi glede starševskega vpliva sem se odločil žrtvovati za pripovedno koherentnost. Med snemanjem sem scenarij spreminjal, zlasti dialoge. Tudi sicer je v moji navadi, da potem, ko določimo prizorišče snemanja in z igralci preberemo dialoge, prizore še spremenim. Izpopolnil sem bistveni del filma, prizore z gospodom Bebejem, ter še dodatno poskrbel za dramatičnost zadnjega dela.

Zgodovinsko ozadje: Leta 1966 so v Romuniji sprejeli zakon o prepovedi splava. Učinek je bil takojšen. V naslednjih letih je bila rodnost nekajkrat večja kot dotlej . Povprečno število otrok v posameznem razredu se je povečalo z 28 na 36, število paralelk pa je z dveh ali treh poskočilo na devet ali deset. Ko sem začel hoditi v šolo, nas je bilo v razredu sedem Cristianov. Imen je bilo za takšno število otrok kar naenkrat celo premalo. Ženske so se kmalu začele zatekati k nelegalnemu splavu. Kot posledica tega naj bi po zanesljivih virih do konca komunizma umrlo več kot 500.000 žensk. Splav je izgubil moralno konotacijo in nanj so začeli gledati kot na upor in odpor proti režimu. Po letu 1989 je bil prvi ukrep v svobodni deželi ponovna legalizacija splava. Že prvo leto so zabeležili skoraj milijon splavov, kar je bilo mnogo več kot drugod po Evropi.. Še danes je splav v Romuniji način kontracepcije in letno poročajo o 300.000 primerih.

Igralska zasedba: Pri pisanju scenarija sem imel v mislih samo enega igralca, in sicer Vlada Ivanova za vlogo gospoda Bebeja. Z njim sem sodeloval že leto poprej pri ustvarjanju neke reklame in presenečen sem bil nad njegovo prepričljivostjo in natančnostjo. Med avdicijo sem ga primerjal z ostalimi kandidati za njegovo vlogo in svojega mnenja nisem spremenil. Med snemanjem mu je uspelo odigrati tudi 10 strani dialoga brez ene same izpuščene besede, s pravo intonacijo, premori in kretnjami. Lauro Vasiliu, ki igra Găbiţo, sem želel privabiti že za svoj prvi celovečerec Occident, a mi ni uspelo. Kasneje sva sodelovala v reklamah in spoznal sem, da je izredno čustvena. Tokrat sem bil v dvomih, saj za vlogo Găbiţe ni bila dovolj mlada. Kljub temu me takoj prepričala. Še en teden pred začetkom snemanja nisem imel glavne igralke. Zdelo se mi je, da med vsemi romunskimi igralkami starosti med 18 in 28 let nisem našel prave. Nazadnje sem se odločil poklicati Anamario Marinca, ki se je po prejetju nagrade BAFTA za svoj prvi film preselila v London. Glede na naš nizki proračun je bilo to kar tvegano, saj je bilo potrebno plačati za njen polet. Po prvem srečanju sem bil razočaran, saj Anamaria kot oseba ni bila prava za iskani lik. Naslednji dan sva skupaj prebrala njen del scenarija in preobrazba je bila neverjetna. Bila je izjemna in celoten film se vrti okrog njenega lika.

Igranje: Vedno vztrajam, da moji igralci svoje celotno besedilo znajo na pamet. Vaja je priložnost za razpravo o dialogu. Jaz igram namesto njih in če določenega besedila ne morem povedati prepričljivo, je s tem besedilom nekaj narobe, zato ga izpustim. Pri izgovorjavi besedila moji igralci lahko šepetajo, če na ta način prikažejo bolj naravno igro. To je pomembnejše od močnega glasu, ki ga je sicer lažje posneti. Pri tem filmu sem najbolj zadovoljen prav z igranjem. Po prvem prikazu filma sem prejel najlepši kompliment doslej: če igralcem v filmu prisluhneš iz druge sobe, zvenijo kot ljudje v domačih video posnetkih.

Prizorišče snemanja: Všeč so mi lokacije, kjer lahko z ozadjem povem zgodbo. Rad prikažem vse, zato je v vseh mojih prizorih vidnih 180, 270 ali celo 360 stopinj. Vsakdo, ki je bil kdaj koli na snemanju, ve, do kakšnih težav lahko to privede. Če s kamero želiš narediti krog, mora za kamero teči več deset ljudi iz filmske ekipe, pri tem pa morajo biti še tiho. Včasih je prav smešno. V nekaterih prizorih je kamera igralcu sledila več kot 100 metrov, kar je izredno težavno, a izplačalo se je, saj vse izgleda povsem naravno.

Rekviziti: Želel sem ustvariti film o likih in ne o obdobju. Slednje naj bi bilo samo v ozadju filma. Stereotipov in značilnosti poznega komunističnega obdobja nisem želel postaviti neposredno pred kamero. Prikazani so predmeti iz tistega obdobja, med drugim avtobus, romunski avto Lăstun, smetnjaki … Vključili smo tudi takratne običaje: zavojček cigaret Kent je bil takrat veliko bolj pomemben od denarja, ki si ga potrošil zanje. Brez njih pač ni šlo.

Časovno obdobje: Od 80-ih let prejšnjega stoletja se je v mestih marsikaj spremenilo. V Bukarešti je sedemkrat več avtomobilov, mesto je preplavljeno z reklamami, večina stavb ima klimatske naprave, na vsakem koraku so satelitski krožniki itd. V poznih 80-ih ulice še niso bile osvetljene, na edinem TV kanalu sta bili le dve uri programa, za avtomobile je bilo zelo malo bencina, nasploh pa je mesto zaznamovalo izredno temačno vzdušje.

Filmska estetika: Pred snemanjem sem razpravljal z Olegom Mutujem, svojim sodelavcem, ki skrbi za kinematografijo, o tem, kakšen slog bi najbolje ustrezal zgodbi. Odločila sva se za nekaj preprostega in neobičajnega. Nismo, na primer, uporabljali stativa ali vozička. V posameznem prizoru smo uporabili le en položaj kamere, s čimer smo igralcem omogočili gibanje za kamero. Slednje nismo nikoli premikali, zato dobršen del dialoga le slišimo ali pa ne vidimo igralcev v celoti. Igralce smo snemali od zadaj. Opustili smo vse, kar bi bilo lahko prelepo ali preveč umetno. Skušali smo izpostaviti čustva in resnico.

Cristian Mungiu (scenarist/režiser/producent)

Rojen je leta 1968 v Iaşiju v Romuniji. Na tamkajšnji univerzi je študiral angleško literaturo, v Bukarešti pa filmsko režijo. Do leta 1994 je delal kot učitelj in novinar. Med študijem filma je delal kot pomočnik režiserjev pri tujih produkcijah, posnetih v Romuniji. Po končanem študiju, leta 1998, je posnel nekaj kratkih filmov. Njegov prvi celovečerec, Occident, se je premierno zavrtel leta 2002 v Cannesu, kasneje pa je bil prikazan na več kot 50 festivalih po vsem svetu. Mungiu je leta 2003 postal eden izmed soustanoviteljev produkcijske hiše Mobra Films.