Neruda

Pablo Larraín (Klub, Jackie) ujame duha in persono velikega čilskega poeta in politika v stekleničko duhovite, energične in nekoliko nadrealistične antibiografije s pridihom filma noir.

festivali, nagrade
Cannes – Štirinajst dni režiserjev. Nagrade fenix za najboljši film, montažo, scenografijo in kostumografijo. Najboljši scenarij – Lima. Nagrada National Board of Review za enega petih najboljših tujejezičnih filmov leta. Nominacija za zlati globus za najboljši tujejezični film. Čilski kandidat za oskarja za najboljši tujejezični film. Sarajevo. Telluride. Toronto. New York. London. LIFFe.

zgodba
Ko hladna vojna doseže Čile, predsednik Videla obrne hrbet komunističnim kolegom. Pablo Neruda – pesnik, senator, predani komunist in nepoboljšljivi hedonist – predsednika javno okrivi izdaje in si prisluži obtožnico. Nerudi ne preostane drugega, kot da se z ženo Delio poda na beg. Tik za petami pa jima zagrizeno sledi policijski inšpektor Oscar Peluchonneau, skrivnostni in sila nezanesljivi pripovedovalec te zgodbe.

iz prve roke
»Mislil sem si, da je nemogoče posneti film o Pablu Nerudi. /…/ Neruda je ljubil hrano, bil je odličen kuhar in poznavalec vin. Svetovni popotnik in zbiralec. Bil je ljubitelj žensk, komunist, politik, senator in neverjeten mojster našega jezika. Kako sploh upodobiti takega človeka? /…/ Nerudo je nemogoče spraviti v škatlico. Nemogoče ga je ‘zagrabiti’. Ta film je videti tako, kot bi šel k njemu domov in se igral z njegovimi igračkami, sanjal njegove sanje. Kot bi snemal film o Beatlesih in pri tem ustvaril novo pesem. Neruda je zelo kubistično delo: po delčkih skuša ujeti atmosfero. /…/ Mislim, da ne moremo reči, da gre za biografijo, zato raje rečemo, da gre za antibiografijo, ki poskuša zajeti Nerudov kozmos. /…/ To je film o nerudovskem. /…/ Nerudova moč je koreninila v njegovi sposobnosti opisati našo deželo, našo družbo, naše ljudi na način, ki ga ni premogel noben zgodovinar ali novinar. Če hočete razumeti, kdo smo, berite Nerudo. Neruda je v naši vodi, Neruda je vsepovsod. Zato se v filmu nismo ukvarjali z njegovo poezijo, ampak smo jo raje poskušali vsrkati in nato opazovali, kaj se bo iz tega rodilo. /…/ Borges je prišel na idejo o prekrivajočih se fikcijah. Neruda je nerudovska zgodba, ki se prekriva z borgesovskim procesom. Slavne zgodovinske osebnosti hočejo na določeni točki svojih življenj prevzeti nadzor nad lastno dediščino ali ikonografijo. /…/ V javnosti želijo razširiti določeno idejo o sebi, prikrojiti si hočejo zgodovino, da bi nanje gledala na točno določen način. Jaz poskušam ugotoviti, kako se tega lotevajo. /…/ Vemo, kje so bili v določenem zgodovinskem trenutku, a ko za sabo zaprejo vrata, se začne fikcija, domišljija. Mi v vrata izvrtamo luknjico, vanjo potisnemo kamero in pogledamo, kaj lahko vidimo. Jaz sem pripovedovalec. Nočem posredovati dejstev. Rad bi se igral. In ustvaril problem. /…/ Ko se znebiš realizma, se znajdeš v nekem prostoru, kjer se moraš le še povezati z liki in s tem, kar delajo. Tu imamo zanimiv koktajl likov, ki nas je pripeljal do filma z elementi filmov noir iz štiridesetih in petdesetih let, ki pa je hkrati tudi film o igri mačke z mišjo, triler, policijska proceduralna drama. To je tudi film ceste in črna komedija. /…/ Menim, da je bistvo filmske umetnosti ujeti čas. Zato sem hotel v film vnesti nekaj hitrosti iz Nerudovega dela. Njegove manj znane pesmi so polne jeze in besa. Neruda ima ritem. Ima hitrost. Hotel sem ujeti njegov poetični ritem in ga preliti v gibanje kamere, v način gibanja ali hoje igralcev.«
- Pablo Larraín

zanimivosti
Pablo Neruda (1904–1973) je bil čilski pesnik in politik. Leta 1927 je vstopil v diplomacijo in se pogosto selil po svetu. Kot zaprisežen levičar se je leta 1945 pridružil čilski komunistični partiji. Film se osredotoča na leto 1948, ko je bila komunistična partija preganjana, Neruda pa je bil prisiljen z družino ponovno zapustiti Čile. Vrnil se je leta 1952, ko je vlada umaknila narok za pregon levičarskih pisateljev in politikov. Naslednjih enaindvajset let je bilo za Nerudo izjemno pesniško produktivnih. Uveljavil se je kot eden najpomembnejših pesnikov dvajsetega stoletja in leta 1971 za svoje delo prejel tudi Nobelovo nagrado.

portret avtorja
Pablo Larraín (rojen leta 1976 v Santiagu, Čile) se je rodil tri leta po tistem, ko je oblast v državi prevzel Augusto Pinochet, ter odraščal kot privilegiran otrok enega najbolj znanih čilskih desničarskih politikov. Po prvem celovečercu Fuga (2005) je leta 2008 posnel prvi del nenačrtovane trilogije o življenju pod Pinochetovo diktaturo, temačno komedijo Tony Manero. Film, ki je bil premierno prikazan v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev, se dogaja v Santiagu leta 1978 in pripoveduje o serijskem morilcu, ki želi postati čilski John Travolta. Leta 2010 je v tekmovalnem programu Beneškega filmskega festivala premiero doživel režiserjev tretji celovečerec Post Mortem, v katerem spremljamo uslužbenca mestne mrtvašnice v času okrutnega državnega prevrata leta 1973. Sklepni del avtorjeve satirične trilogije in zgodbo o padcu Pinochetovega režima Ne! (No, 2012) smo si leta 2013 ogledali na rednem sporedu Kinodvora. Napet politični triler in hkrati hudomušna medijska satira je Larraínu prinesla nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Peti celovečerec Klub (El Club, 2015) je bil premierno prikazan v tekmovalnem programu Berlinala. Leta 2016 sta bila prikazana kar dva filma, v katerih se režiser loti nekakšne reinvencije žanra biografskega filma. Film Neruda (2016) je premiero doživel v sklopu sekcije Štirinajst dni režiserjev festivala v Cannesu, istega leta pa je bil v tekmovalnem programu festivala v Benetkah prikazan (in nagrajen za najboljši scenarij) tudi prvi režiserjev film v angleškem jeziku, Jackie, v katerem je Natalie Portman zaigrala nekdanjo prvo damo Jackie Kennedy Onassis.

kritike
»/…/ duhovit, noirovski politični triler, ki kljub poetičnosti več dolguje Jorgeju Luisu Borgesu kot svojemu naslovnemu liku.«
- J. Hoberman, The New York Review of Books

»’Svojo pot moramo sanjati,’ je nekoč zapisal Neruda, in prav očarljivo je srečati biografsko dramo, ki ta navedek, raje kot da bi ga položila v usta protagonista, uporabi kot estetsko vodilo in filozofski princip. /…/ Čeprav je film dobro poučen o aktivnem delovanju zgodovine, politiki in politikovih osebnih zadevah, se odvije kot lahkoten triler pregona, precejen skozi epizodo Območja somraka (The Twilight Zone); bolj ko se bliža koncu, bolj se gledalec izgublja v divji spirali metanaracije. Ena najbolj vznemirljivih skrivnosti filma je vprašanje, kdo je pravzaprav osrednji lik in avtor te pripovedi.«
- Justin Chang, Los Angeles Times

»’Pesnik rad verjame, da je svet nekaj, kar si je zamislil sam,’ je stavek, ki podeli verodostojnost ideji, da je Larraín z Nerudo ustvaril film, ki v prvi vrsti na abstrakten način prikliče srž svojega naslovnega lika. Privilegij je biti priča veličastni predstavi, v kateri en velik mož interpretira drugega in pri tem ustvari podžanr magičnega realizma: poetični realizem.«
- Sophie Monks Kaufman, Little White Lies

»/…/ briljantno domiselna reinterpretacija biografskega filma priča o režiserju na vrhuncu svojih moči /…/. Film vsebuje tisti občutek za dobo in zgodovinske like, ki ga od Larraína pričakujemo, a tokrat v službi inteligentnega, vizualno osupljivega premisleka o vrzelih med človekom in persono, zgodovino in legendo.«
- Kieron Corless, Sight & Sound

»To je film vznemirjajoče ohlapnosti in sanjske fluidnosti, ki na trenutke spomni na dela še enega čilskega mojstra filmske negotovosti, Raúla Ruiza. In čeprav utegne njegova norčavost nekatere gledalce spraviti ob živce, je ta film povsem v sozvočju s tradicijo samorefleksivnosti v latinskoameriški literarni fikciji. Ne glejte ga kot film o Pablu Nerudi, ampak kot eksperimentalni roman, ki se izdaja za film o Nerudi, pa boste v njem zaslutili drzen, prevratniški smisel.«
- Jonathan Romney, Film Comment

»Sila izvirna raziskava ločnice med resnico in fikcijo.«
- David Rooney, The Hollywood Reporter

»Neruda, borgesovski noir, ni biografija Pabla Nerude, temveč biografija njegove legende, biografija njegove obsedenosti s tem, kako ga bo videla zgodovina – tako kot Jackie, ki jo je prav tako posnel Pablo Larraín, ni biografija Jackie Kennedy, temveč biografija njene legende. Če John F. Kennedy, njen mož, ne bi obstajal, bi si ga morala izmisliti.« ZA+
- Marcel Štefančič, jr., Mladina