Tiha strast

zgodba
Emily Dickinson je večino življenja preživela na posestvu staršev v mestecu Amherst v Massachusettsu. Pisala je dnevno, vsako noč, a je bil le neznaten fragment te poezije objavljen v času njenega življenja. Bila je plaha, a polna iskrivega smisla za humor. Njeno življenje je prevevalo tiho dostojanstvo; njeno poezijo izjemna veličina. Vsa groza in lepota sveta sta tu skrčeni na samo esenco pomena in ekspresije. Bila je bržkone ena največjih pesnic.

Tiha strast je pretanjena in pogosto humorna zgodovinska drama o življenju in delu ene največjih pesnic vseh časov Emily Dickinson, v režiji poeta sodobnega britanskega filma Terencea Daviesa. In je hkrati pretresljiv portret ženske, umetnice uporniškega, neodvisnega duha v primežu zadušljive patriarhalne in krščanske morale.

festivali, nagrade
Svetovna premiera na festivalu v Berlinu. Toronto. London.

iz prve roke
»Obožujem poezijo Emily Dickinson. Po mojem mnenju predstavlja vrhunec ameriške poezije 19. stoletja. /…/ Nikoli me niso prevzele pesmi Henryja Longfellowa, toda Dickinsonova je bila resnični genij in močno pred svojim časom. Njene najboljše pesmi so zares veličastne. Tako zgoščene so, kot destilati čiste esence. Zato so tako silovite. /…/ Svojo skrajno zgoščeno izraznost je izpopolnjevala za zaprtimi vrati, brez kompromisov, v privilegiranem razkošju svojega zasebnega sveta. To so pesmi izjemne eksaktnosti in dostojanstva, globoke, pritajene meditacije o smrtnosti in minljivosti življenja in lepote, ki ju hkrati slavijo. Bila je skrajno sramežljiva, a imela je živahen smisel za humor, rada se je smejala in veselilo jo je, če so jo spravili v smeh. Njena prijateljstva so bila intenzivna, toda največjo srečo je občutila v družinskem krogu. To je bil vrelec njene umetnosti. /…/ Predstava [Cynthie Nixon] je nekaj neverjetnega. Ona je Emily Dickinson! Prav zares! Ko v nekem posnetku pogleda od strani, zagledate Emily Dickinson. In Jennifer Earle, ki igra njeno sestro, prav tako blesti. Ko se spreta, moraš biti že kar pazljiv. Seveda sta sestri in druga drugo brezpogojno podpirata, toda ko se prepirata, gre zares. Obe sta bili čudoviti. Predstava Nixonove pa je nekaj najbolj neverjetnega od vsega, kar sem kdaj videl. Posneti smo morali veliko pesmi, ki jih je sama recitirala. Ko je bilo snemanje filma zaključeno in smo bili v montirnici, me je vprašala, ali mora kakšno pesem ponoviti. Odvrnil sem ji, da ni nobene potrebe.«
- Terence Davies

portret avtorja
Terence Davies (rojen leta 1945 v Liverpoolu) je med študijem na gledališki akademiji v Coventryju napisal scenarij za prvi kratki film Children (1976), ki je bil z naslednjima kratkometražcema Madonna and Child (1980) in Death and Transfiguration (1983), pod skupnim naslovom The Terence Davies Trilogy, prikazan na številnih mednarodnih festivalih in je požel vrsto nagrad. Tako Daviesov celovečerni prvenec Oddaljeni glasovi, tihožitja (Distant Voices, Still Lives, 1988), ki velja za enega vrhuncev v zgodovini britanske kinematografije, kot naslednji film Konec dolgega dne (The Long Day Closes, 1992) sta bila avtobiografska portreta delavskega razreda v Liverpoolu štiridesetih in petdesetih let. Spomine na odraščanje v Liverpoolu petdesetih let je Davies prelil tudi v svoj prvi dokumentarni film O času in mestu (Of Time and the City, 2008), prikazan na festivalu v Cannesu. Tiha strast je avtorjev osmi celovečerni film. Glavne teme Daviesovega opusa so katolicizem in hromeče posledice dogmatične religioznosti za čustveno življenje posameznikov in družbe, homoseksualnost, nasilje, smrt, izguba, veličastnost filma, tujstvo, otroštvo, čas in spomin. Filme, ki jih režira izključno po lastnih scenarijih, zaznamuje avtorjev značilni slog simetričnih kompozicij, »simfonične« strukture in natanko odmerjenega ritma. Kombinacije statičnih tableaux vivants in elegantnih voženj kamere ustvarjajo občutek hiperrealizma, nekakšen sanjski prostor, ki niha med avtentičnostjo in artificielnostjo, saj gre za živo poustvarjanje vsakdanjega sveta, vendar prepojeno z avtorjevimi subjektivnimi spomini. Retrospektivo Daviesovih filmov smo si lahko leta 2008 ogledali na festivalu Liffe, kjer je bil leta 2012 prikazan tudi režiserjev peti igrani celovečerec V vrtincu strasti (The Deep Blue Sea, 2011).

kritike
»Kdo drug kot Terence Davies bi lahko življenje Emily Dickinson zvedel na vprašanje verskega upora? V filmu Tiha strast liverpoolski avtor slovito pesnico iz 19. stoletja uporabi kot po meri ulit prevodnik za svoje poglavitne tematike in zanimanja: družino, patriarhat, smrt in katolicizem. Glede na te teme in tragične okoliščine pesničinega življenja je Tiha strast presenetljivo humoren film. Poživlja ga duhovit, dinamičen dialog, vešče, natanko umerjene kompozicije pa niso nič manj očarljive. Po izostrenem čutu za konflikte položaja žensk in razredne družbe pa je film prava tiha mojstrovina.«
- Michael Pattison, IndieWire

»Že ob uvodnem prizoru, v katerem stroga učiteljica zašiljenega obraza pridiga svojim varovankam o pomembnosti vere in nevarnosti nekonformizma, nam postane jasno, da smo v varnih rokah. Drzne, pogosto frontalne, živim slikam podobne kompozicije, brezhibno izbrani obrazi, skrbno niansirana igra in občasno, a značilno elegantno gibanje kamere – vse to se združi v subtilno obliko stilizacije, ki ni ravno naturalistična, toda vselej prepričljiva in verjetna.«
- Geoff Andrew, Sight & Sound

»Z navdušenjem lahko rečem, da gre za absolutno, razkošno mojstrovino. Saj ne da bi bila to edina paradigma, s katero razpolagam, a primerjava s Scorsesejem je zopet na mestu: Tiha strast je Daviesov Volk z Wall Streeta. Nekakšen nezadržen izbruh potlačene ustvarjalne energije, in čeprav gre za režiserja v pozni karieri, črpa iz idej, impulzov in talentov, ki so vsa desetletja umetniškega udejstvovanja tiho tleli pod površjem. Presenetljivo, celo osupljivo pri filmu Tiha strast je to, da je v prvi vrsti humoren – in to ne le domiseln ali zbadljiv, pač pa resnično smešen. Davies /…/ zgodbo o življenju Emily Dickinson, ki se večinoma odvije za zidovi družinske hiše v Amherstu, pretvori v bolečo epigramsko komično satiro o utesnjeni morali Nove Anglije – dokler se film ne sprevrže v kot oglje črno fizično, moralno in duhovno tragedijo o neizživeti ljubezni, neuresničeni slavi, bolezni in smrti, s katerimi se Emily spopade brutalno neposredno, brez blažilne utehe vere.«
- Richard Brody, The New Yorker

»Če Tiha strast po silovitosti postopoma narašča, je to delno tudi zasluga Cynthie Nixon, ki s svojo predstavo duhovite, inteligentne, uporniške, a tudi zadržane in čustveno zmedene ženske ublaži Daviesov občasno zahteven formalizem /…/.«
- Lee Marshall, Screen Daily

»Iskanje utehe – ne v veri, pač pa v umetnosti – je po Daviesovem mnenju velika tema v življenju Emily Dickinson. In Tiha strast se ponaša s prav takšnimi trenutki tihe katarze.«
- Rory O’Connor, The Film Stage

»Zlasti Daviesova sposobnost, da vsak na videz še tako vsakdanji trenutek napolni z nekakšnim intenzivnim žarom, je tisto, kar podžiga njegov film. Sleherni kader odlikujeta čudovita kompozicija in osvetlitev, kar od režiserja že pričakujemo, in igralci izrečejo vsak stavek dialoga s popolnim prepričanjem. Podajanje ključnih pesmi je morda konvencionalna poteza, toda Daviesova izbira je brezhibna in vsakokrat še podčrta čustveni ton.«
- Andrew Pulver, The Guardian

»Daviesov film med mnogimi odlikami ponudi skrajno ganljiv in inteligenten pogled na religijo – kako so razprave o milosti, usodi, prekletstvu in posmrtnem življenju lahko del intelektualnega vsakdana neke kulture, kar je očitno veljalo za milje tega filma, za 19. stoletje v mestu Amherst, Massachusetts, in kar danes tako poredko vidimo na filmu.«
- Olaf Möller, Film Comment

»V Daviesovi značilni maniri postanejo stvari klavstrofobično mrke, toda na pretanjen in ganljiv način – tu je režiser, ob katerem vam lahko zastane srce, že če se kamera za daljši hip ustavi na šopku cvetlic. Davies vedno snema, kot bi mu šlo za lastno dušo – in tokrat ni nič drugače.«
- Jonathan Romney, The Observer

»In Terence Davies, ki zna s časom tako dobro, kot je znala Dickinsonova z besedami, njen tihi, avtodestruktivni obup stilizira v dagerotipsko sublimnost, ki ne pušča nobenega dvoma, da je umrla večkrat, preden je umrla.« ZELO ZA
- Marcel Štefančič, jr., Mladina