Gimme Danger

Jarmuschev duhoviti, nalezljivo fanovski dokumentarni poklon eni najbolj vplivnih rock skupin vseh časov, The Stooges, je svetovno premiero doživel na festivalu v Cannesu.

festivali, nagrade
Cannes. Sarajevo. Toronto. New York. Viennale. Rotterdam.

zgodba
»Mislim, da sem pomagal izbrisati šestdeseta.«
- Iggy Pop v intervjuju z Dinah Shore leta 1977

Konec šestdesetih let je mali bend iz Michigana kot komet priletel na glasbeno sceno in s silovitim, agresivnim rock’n'rollom napadel občinstvo, ki se je celo desetletje mariniralo v tedaj že nekoliko blazirano postani hipijevski subkulturi. Eksplozivni, kot elastika prožni in vedno duhoviti motor skupine, legendarni Iggy Pop, nas skupaj s kolegi popelje po poteh in stranpoteh benda, ki je zasejal seme punka in alternativnega rocka, Iggyjev dolgoletni prijatelj in sopotnik Jim Jarmusch pa njihovo pripoved podpre z zabavno mešanico raznovrstnega avdiovizualnega gradiva.

iz prve roke
»V zgodovini rock’n'rolla ni skupine, ki bi se lahko merila s kombinacijo težkega prvinskega trušča, našpičene psihedelije, blues-a-billyjevskega žaganja, jedrnatih, jeznih besedil skupine The Stooges in frontmana v podobi renčečega, našopirjenega leoparda, ki mu nekako uspe utelesiti Vaclava Nižinskega, Brucea Leeja, Harpa Marxa in Arthurja Rimbauda. The Stooges niso imeli nobenega pravega predhodnika, navdihnili pa so celo armado naslednikov. Gimme Danger je bolj ‘esej’ kot dokument. Je naše ljubezensko pismo morda najboljši skupini v zgodovini rocka, ki predstavi njihovo zgodbo, njihove vire navdiha in njihov vpliv, vključno z nekaterimi še nikoli prej videnimi posnetki in fotografijami. Kot Stoogesi in njihova glasba je tudi Gimme Danger nekoliko divji, razpuščen, čustven, zabaven, prvinski in prefinjen na najbolj robat način. Naj živijo The Stooges!«
- Jim Jarmusch

zanimivosti
Skupina The Stooges je nastala leta 1967 v Michiganu, ZDA. Proslavili so se s prvinskim, surovim rock’n'rollom, energičnimi nastopi in kontroverznim frontmanom Iggyjem Popom. Po izdaji albumov The Stooges (1969) in Fun House (1970) je skupina za kratek čas razpadla, leta 1973 pa je v prenovljeni zasedbi izdala album Raw Power. Leto kasneje so se člani ponovno razšli, se še enkrat združili leta 2003 in koncertirali do leta 2016, ko sta bila živa le še dva člana originalne zasedbe. The Stooges veljajo za protopunkovsko skupino, ki je imela izjemen vpliv na razvoj različnih »trših« rock žanrov, kot so punk, alternativni rock in heavy metal. Jim Jarmusch in Iggy Pop sta sicer dolgoletna prijatelja; Iggy Pop je nastopil tudi v dveh Jarmuschevih igranih filmih, v Mrtvecu ter Kavi in cigaretah.

portret avtorja
Jim Jarmusch šteje za enega vodilnih ameriških neodvisnih režiserjev. Do tega statusa je prišel v osemdesetih z nizom poceni, večinoma črno-belih, minimalističnih tragikomedij (Bolj čudno od raja/Stranger than Paradise, 1984, Pod udarom zakona/Down by Law, 1986), ki so jih zaznamovali režiserjev nenavaden smisel za humor, specifičen občutek za filmski ritem in nezgrešljivo vzdušje melanholije. Omenjene prvine je v devetdesetih združil s poigravanjem z žanrskimi obrazci, od eksistencialističnega filma ceste (Noč na zemlji/Night on Earth, 1991, Zlomljeni cvetovi/Broken Flowers, 2005) do samurajske kriminalke (Ghost Dog, 1999, Meje razuma/Limits of Control, 2009), ter med drugim ustvaril enega najboljših ameriških filmov desetletja, ironični pogled na zgodovino Divjega zahoda s pomenljivim naslovom Mrtvec (Dead Man, 1995). V Kinodvoru smo si poleg Zlomljenih cvetov in Mej razuma pred leti lahko ogledali tudi njegov film Kava in cigarete (Coffee and Cigarettes, 2003), nedavno pa še Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive, 2013), vampirsko ljubezensko zgodbo s Tomom Hiddlestonom in Tildo Swinton. Poleg Patersona (2016), tihe filmske pesmi o iskanju lepote v najbolj neznatnih trenutkih vsakdanjega življenja, je bil na zadnjem festivalu v Cannesu prikazan tudi dokumentarec Gimme Danger. Jarmusch je tudi sicer znan po sodelovanju s številnimi glasbeniki; v njegovih filmih so poleg Iggyja Popa nastopili (in običajno tudi prispevali glasbo) John Lurie, Tom Waits, Screamin’ Jay Hawkins, Neil Young, Robert Diggs (RZA) in drugi.

kritike
»Jarmuscheva trditev, da so bili Stoogesi najboljša rock skupina vseh časov, je izhodiščna točka tega čudovito prepričljivega dokumentarca; ne le da Iggy Pop prispeva (verbalno in z obrazno mimiko) odlično ubesedene spomine na vzpon in padec skupine, ampak glasbo v filmu pospremi tudi čudovita mešanica arhivskega gradiva, intervjujev, fotografij in celo animacij. Režiserjevo navdušenje in dobra podkovanost se v kombinaciji z mojstrsko režijo spojita v enega najboljših rock dokumentarcev zadnjega časa.«
- Geoff Andrew, Sight & Sound

»Jarmusch ostaja trmasto osredotočen na skupino in o Iggyjevi barviti karieri med zatonom Stoogesov leta 1974 ter njihovo ponovno združitvijo leta 2003 ne pove ničesar. Njegov pristop se obrestuje, saj gledalec tako dodobra spozna neprestano spreminjajočo se skulpturalno dinamiko benda ter njegovo odvisnost od Iggyjevega osupljivega zviranja in vratolomnega opičjega poplesavanja, ki napaja vzneseni groove skupine. Površno poslušanje pesmi, kot sta denimo Fun House in L. A. Blues, bi utegnilo pustiti vtis, da je bil glavni cilj Stoogesov preliti razganjajoči kaos na zvočni nosilec, a vsej njegovi drogeraški perfidnosti navkljub Gimme Danger razkrije eno najbolje čuvanih skrivnosti benda: kako veliko truda so vložili v razvoj svojega neverjetno vplivnega zvoka in karnevalskega odrskega nastopa.«
- José Teodoro, Cinema Scope

»Ta dokumentarni portret velikega glasbenega upornika je prvovrstna, strašljiva eksplozija nečiste rockerske draži. /…/ Zaslepljujoča ljubezenska izjava velikega oboževalca skupine. To ni na prvo žogo jarmuschevski film in Iggy ni ravno jarmuschevski lik – v pogovorih je duhovito neposreden in z gledalci rade volje deli globlji pomen svojih namer.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»Ko želi Jarmusch zadeve vizualno popestriti, v slogu Errola Morrisa uporabi izseke starih filmov kot duhovito ločilo za anekdote, ki jih ne more podpreti z arhivskim gradivom. Poleg tega je v filmu tudi nekaj animiranih sekvenc mladostnih eskapad članov skupine, ki so videti nekako tako, kot bi delo Terryja Gilliama za Monty Python cepili z Beavisom in Buttheadom.«
- Josh Slater-Williams, Little White Lies

»Jarmusch pospremi Iggyjeve spomine z množico različnih vizualnih dodatkov: s pospešenimi koncertnimi posnetki iz časov, ko je bila skupina na vrhuncu moči, z izseki iz starih filmov, televizijskih oddaj in oglasov, z javno dostopnimi in zasebnimi fotografijami, ki beležijo zgodovino benda. Gre za vrtoglavo količino gradiva, pri čemer ga je približno polovica uglašenega na svojstveno frekvenco Iggyja in Stoogesov – mešanico zaprašenih grozljivk, Timothyja Learyja in lenobnih TV-spominov.«
- Scout Tafoya, Brooklyn Magazine

»Iggy Pop /…/ je neusahljiv vrelec zabave in smeha /…/.«
- J. R. Jones, Chicago Reader