Safari

V divjih prostranstvih Afrike, kjer domujejo antilope, zebre, žirafe in druge živali, lovski turisti iz Avstrije in Nemčije preživljajo počitnice. Vozijo se skozi pokrajino, ležijo v preži in zalezujejo svoj plen. Potem ustrelijo, jočejo od razburjenja in pozirajo pred mrtvimi živalmi.

Ulrich Seidl, neprizanesljivi raziskovalec najmračnejših kotičkov človeške duše, svoj objektiv tokrat uperi v evropske lovske turiste v Afriki. Safari je “počitniški film o ubijanju, film o človeški naravi”.

»Nisem hotel prikazovati lepih in bogatih, šejkov, oligarhov in članov kraljevskih družin ter njihovega ekstravagantnega lova na velike živali, ampak običajne ljudi. Lov v Afriki si dandanes lahko privošči povprečen človek. Za številne prebivalce zahodnega sveta, Ruse in Kitajce je postalo povsem običajno, da enkrat ali celo večkrat na leto potujejo v Afriko in tam vsak dan hodijo na lov. To praviloma pomeni, da ustrelijo dve živali na dan, eno zjutraj in eno popoldne. Hotel sem prikazati potek lova, pa tudi doživljanje lovcev v čustvenem smislu. /…/ Ko iščem protagoniste za svoje filme, jih nikoli ne skušam preslepiti. V prvi vrsti zato, ker se nikoli ne lotim projekta z vnaprej oblikovanim mnenjem, pa tudi zato, ker me zanimajo le ljudje, s katerimi se lahko pogovarjam odkrito in brez predsodkov. V tem smislu je lov zame bil in še vedno je nekaj ‘nevtralnega’, nekaj, kar ljudje doživljajo kot gonilno silo. Želel sem odkriti in prikazati, kaj ljudi navduši za lov in zakaj lahko z njim postanejo celo obsedeni. Kaj ljudi žene, da se odpravijo na počitnice ubijat živali? Da bi odgovoril na to vprašanje, sem moral najti ljudi, ki hodijo v Afriko zaradi prepričanja in ki bi bili pripravljeni svoja dejanja zagovarjati ter jih pokazati pred kamero. /…/ To je bilo tudi zame nekaj novega: vedel sem za lovce, ki so ubijali živali, nisem pa še slišal za pare in družine, ki bi se po dobrem strelu drug drugemu vrgli v objem, se poljubljali in si čestitali. Zdi se, kot bi bilo dejanje uboja zanje nekakšna čustvena sprostitev. Tako je Safari postal tudi film o ubijanju. O ubijanju za zabavo, ne da bi človek pri tem sam sebe spravil v nevarnost. /…/ Humor je pomemben element vseh mojih filmov, ni odvisen od teme in se pojavi tudi v Safariju. Ampak rekel bi, da je Safari razmišljajoč, za nekatere celo zelo žalosten film. In veliko gledalcev bo zapustilo dvorano, še preden se bo končal, ker nočejo gledati mrtvih živali.«- Ulrich Seidl

»Ulrich Seidl v Safariju nadaljuje s svojim osupljivim in neizprosnim antropološkim raziskovanjem. Režiser je zbiralec človeških bitij. Tako kot nekateri v metulje, Seidl zabode buciko – v tem primeru kamero – v ljudi in jih vstavi v okvir.«- Camillo De Marco, Cineuropa

»Grozote našega sveta lahko razumemo le, če se z njimi soočimo. Seidl svoje protagoniste opazuje s spoštljive razdalje, kar jim omogoča, da brez zadržkov izrazijo svoje navdušenje. Za čudovitimi tabloji in mračno humornimi trenutki leži Seidlova osrednja točka zanimanja: antropološka študija človeške narave.«- Dimitri Eipides, Mednarodni filmski festival v Torontu

»V Safariju najde nov segment ljudi, ki mislijo, da imajo prav – groteskne Nemce in Nemke, Avstrijce in Avstrijke, ki se odpravljajo v Afriko na plenilske safarije. /…/ Toda ubijanje je le del užitka – preostali del užitka je nedolžnost, ki jo izžarevajo. Nedolžni so kot ostanki nacističnih taborišč smrti, kot zlo, ko se postara. To so ljudje, ki ne bi nikomur storili nič zalega. Fašizem lahko vedno računa na njih. Rasizem prav tako. In kapitalizem tudi. Itak se animalizirajo z njim. Seidl jih snema tako, kot da so nagačeni. Niti ustreliti jih ni treba.« ZA+- Marcel Štefančič, jr., Mladina