Ledena babica

Ovdovela 67-letnica Hana je življenje posvetila svojima sinovoma in njunima družinama. V stari, razpadajoči vili jim vsak konec tedna pripravi idilično kosilo, kar ji nehvaležna sinova izdatno poplačata z neprijaznimi besedami. Nekega dne pa Hana med sprehodom ob Vltavi iz ledeno mrzle vode reši utapljajočega se moškega. Brona, ki s kokoško prebiva v predelanem avtobusu, jo vpelje v skupnost zimskih plavalcev. In Hanino življenje, poprej odrinjeno na stranski tir, se začne počasi prebujati.

Bohdan Sláma (Sreča, Podeželski učitelj) je posnel toplo in tankočutno komično dramo o ljubezni v jeseni življenja, ki nas opomni, da za drugo priložnost ni nikoli prepozno.
zanimivostiZimsko plavanje na prostem, povečini v naravnih vodah, ima na Češkem dolgo tradicijo, ki sega v 20. leta prejšnjega stoletja. Pri Češki zvezi plavalnih športov pa je priznano tudi kot uradna športna disciplina z domala tedenskimi tekmovanji, ki potekajo po vsej državi od oktobra do začetka aprila. Režiser Bohdan Sláma je tudi sam aktiven zimski plavalec, tako imenovani otužilec, kot pravi tradicionalni izraz v češčini. Glavna igralca Zuzana Kronerová in Pavel Nový ter nekaj stranskih igralcev je moralo pred snemanjem opraviti intenziven tečaj in trening zimskega plavanja, saj so vse potope v ledeno mrzlo vodo zimske Vltave in drugih voda odigrali sami. »Igralci so bili neverjetno pogumni,« pravi režiser Sláma. »Celo trenirani zimski plavalec gre lahko v vodo za dlje kot tri minute samo enkrat na dan, nato je potreben premor, da se telo regenerira. Da bi lahko posneli naše prizore, pa so morali igralci v vodo dvakrat na dan ali celo dvakrat zaporedoma, kar je že za izkušene plavalce precej naporno.«

»Voda ima neverjetno očiščevalno moč, vso bolečino lahko utopi. Ko se potopiš v mrzlo vodo, je tako, kot bi se znašel v vesolju. Ves obdan si z življenjem, tvoj organizem pa se potegne vase. Ko prideš iz vode, se spet razgrne in preplavijo ga endorfini. /…/ Začelo se je z idejo, da bi prepletel teme družine, upora in zimskega plavanja. Domislil sem se zgodbe o ženski, ki ima sebična sinova, nato sreča skupino plavalcev v ledeni vodi in se osvobodi. /… / Infantilizacija je civilizacijski problem naše družbe. Generacijo naših staršev so vzgajali veliko strožje od nas. Otrok je središče sveta, deležen je vseh užitkov, toda nekoč mora priti do obreda prehoda, da lahko postane odrasla oseba. Če se ljudje oklepajo infantilnih modelov vedenja, imajo ti katastrofalne posledice za medosebne odnose. Infantilen človek ne stoji dovolj trdno na lastnih nogah in prepričan je, da je za njegove težave kriv ves svet, v prvi vrsti pa mati. To potem projicira na partnerski odnos, nezmožnost videti svet skozi odrasle oči pa vodi tudi do nesoglasij z lastnimi otroki. /…/ Film govori o prelomnih življenjskih situacijah, usodnih srečanjih, ki človeku omogočijo biti to, kar je, in pogledati na stvari iz druge perspektive. Temelj zgodbe je Hanin upor zoper podrejeni položaj, ki ga ima v družini. Gre tudi za temo medgeneracijskega sozvočja. Film ima srečen konec, like nekam premakne. Govori o sreči.«- Bohdan Sláma, režiser in scenarist