Najljubša

Začetek osemnajstega stoletja. Anglija je v vojni s Francijo, na dvoru pa prirejajo gosje dirke in se bašejo s sadovi kolonialnega imperializma. Kraljica Ana ni v najboljši koži – daje jo putika, stare in nove bolečine podžigajo njeno muhavost. Njena tesna prijateljica lady Sarah zato vse pogosteje jemlje vladanje v svoje roke. Potem pa na dvor prispe nova služabnica, padla aristokratinja Abigail, ki se skuša prikupiti kraljici, da bi se znova povzpela po družbeni lestvici. Medtem ko se Sarah zavzeto posveča vojaškim strategijam, Abigail zasede njen prostor ob vse bolj krhki kraljici. Zdaj ji nobena ženska, noben moški, nobena politika in noben zajec ne bodo več stali na poti.

Emma Stone, Rachel Weisz in Olivia Colman v sočno opolzki, duhovito posodobljeni verziji angleške kostumske drame pod taktirko grškega ekscentrika Yorgosa Lanthimosa.

Kritike
»Najljubša je do popolnosti zbrušen filmski diamant – odlično izpeljan, hladno zabaven prispevek k žanru brutalno mizantropne baročne kostumske drame. Film, postavljen na dvor kraljice Ane na začetku 18. stoletja, kjer živahni grozdi klasične glasbe ironično dopolnjujejo nizkotno spletkarjenje, bi lahko opisali kot Barry Lyndon sreča Nevarna razmerja in Vse o Evi, s krvavimi obrizgi, sposojenimi od Petra Greenawaya.«
– Owen Gleiberman, Variety

»Ko smo že mislili, da Olivia Colman ne more biti boljša, se povzpne k statusu zvezdniške glavne igralke s huronsko zabavno vlogo ljubezni lačne in čustveno ranjene britanske kraljice Ane v tej bizarni črni komediji o dvornem življenju v 18. stoletju, okrancljani in preklinjanja polni kvazi-restavracijski veseloigri spletk in zarot. /…/ Vedro vulgaren izvirni scenarij /…/ je zrežiral grški režiser Yorgos Lanthimos, ki je v film vnesel absurd, po katerem ga že poznamo, skupaj z nečim še bolj robatim in neobrzdanim. Pravzaprav je Najljubša morda unirila Lanthimosovo nagnjenost k arthouse mrtvilu.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»/…/ režiserjev izprijeni humor je čutiti v vsakem prizoru. Lanthimos je alergičen na konvencionalno, kar odseva v vsem, od nezaslišano popačenih kotov kamere /…/ do glasbene spremljave, ki se giblje od Bacha in Händla do klubske glasbe, ko Sarah in Abigail – pazite to! – na elegantnem plesu urežeta breakdance. /…/ Eksplozija kreativnosti, ki je igriva in globoka hkrati.«
– Peter Travers, Rolling Stone