Ne bom več luzerka

Ko se devetindvajsetletna diplomantka umetnostne zgodovine brez denarja, dela in družbe znajde na kavču svojih staršev, ugotovi, da bo odrasti težje, kot je pričakovala. Prvi igrani celovečerec Urše Menart (Nekoč je bila dežela pridnih, Kaj pa Mojca?) je bil v Portorožu nagrajen z vesno za najboljši celovečerni film, scenarij in stransko igralko ter posebno omembo žirije slovenskih filmskih kritikov in kritičark.

Kritike

»Prvi igrani celovečerec Urše Menart /…/ ustvari avtentično filmsko junakinjo, kakršnih v slovenskem filmu manjka. /…/ če [film] svoje junake in junakinje zasnuje z nekakšno ‘ameriško’ suverenostjo in lahkotnostjo, ki ju pri nas sicer kronično primanjkuje, in daje misliti, da bomo gledali podobno zabaven film, je [Špelina] okolica brezkompromisno slovenska /…/. Film tako z doživeto in iskreno zgodbo generacije mladih odraslih spretno združuje navdih od drugod in domačo resničnost. Vsaj tistim, ki so doživeli podobno usodo kot njegova junakinja, se bo najverjetneje močno usedel v srce.«
– Tina Poglajen, Dnevnik

»Duhovita in iskrena filmska pripoved. Glavna junakinja bi si zaslužila filmsko nadaljevanje, televizijsko serijo in upodobitev v stripu.«
– Marko Naberšnik, Najboljši filmi v 2018, Ekran

»Avtorica podeli glas lastni generaciji ter njene težave osvetli s pretanjenim spojem dramatičnosti in humorja.«
– utemeljitev nagrade vodomec (posebna omemba), LIFFe