Sinonimi

Mladi Izraelec Yoav prispe v Pariz z upanjem, da ga bodo Francija in Francozi rešili pred norostjo njegove dežele. Film, nagrajen z berlinskim zlatim medvedom, smo si lahko ogledali tudi na zadnjem Liffu.

»Leto in pol po končanem služenju vojaškega roka sem začel študirati filozofijo na univerzi v Tel Avivu. V priljubljenem tedenskem časopisu sem objavljal članke o športu in se lotil pisanja kratkih zgodb. Film me v tistem času ni posebej zanimal. Življenje je bilo lepo. A nekega dne – kot bi zaslišal neki glas, kot kakšna Devica Orleanska ali Abraham – sem spoznal, da moram zapustiti Izrael. Da moram oditi takoj in za vedno. Izruvati korenine, zbežati in se rešiti izraelske usode. Deset dni pozneje sem se znašel na letališču Charlesa de Gaulla. Francijo sem izbral zaradi svojega občudovanja Napoleona, navdušenja nad Zidanom ter nekaj Godardovih filmov, ki sem jih odkril mesec ali dva prej. Moje znanje francoščine je bilo osnovno, bil sem brez kakršnegakoli dovoljenja ali vize in poznal nisem nikogar. Ampak bil sem odločen, da se ne bom nikoli več vrnil. Da bom živel in umrl v Parizu. Nehal sem govoriti hebrejsko, pretrgal vse vezi z Izraelci in začel obsesivno prebirati francoski slovar. Da bi preživel, sem opravljal priložnostna dela. Živel sem v revščini in samoti. /…/ Nekega dne pa sem našel prijatelja, francoskega prijatelja, najboljšega prijatelja, kar sem jih kdaj imel. Med nama se je spletla močna vez, kljub družbenim, kulturnim in nazorskim razlikam – ali pa morda ravno zaradi njih. Zame je bil poosebljenje tipičnega Francoza, ki sem mu hotel biti na vsak način podoben, hkrati pa sem ga hotel – s svojo napoleonsko in mladostniško megalomanijo – premagati in si ga podrediti.«
– Nadav Lapid