Lara

Na dan, ko Lara praznuje šestdeset let, se njen sin Viktor, obetavni pianist, pripravlja na najpomembnejši koncert kariere. Tankočutna, večplastna zgodba o izgubljenih sanjah, ljubezni do glasbe in zapletenem odnosu med materjo in sinom.

Tankočutna, večplastna zgodba o izgubljenih sanjah, ljubezni do glasbe ter zapletenem razmerju med materjo in sinom. Nemški film, posnet po scenariju slovenskega scenarista in režiserja Blaža Kutina, je na festivalu v Karlovih Varih osvojil posebno nagrado žirije in lovoriko za najboljšo igralko, posebno omembo pa mu je namenila tudi žirija na zadnjem Liffu.

Projekcija poteka v okviru nacionalnega projekta Filmski teden Evrope,  že vrsto let organizirajo slovenske regionalne informacijske točke Europe Direct in RRA Severne Primorske v sodelovanju z lokalnimi partnerji ter s Centrom Ustvarjalna Evropa, Predstavništvom Evropske komisije v Sloveniji in Pisarno Evropskega parlamenta v Sloveniji.

Vstop prost.

CELOTNI SPORED vseh projekcij je na voljo na spletu: http://europedirect.si/sl/filmski-teden.

kritike
»Dlje ko spremljamo Laro Jenkins, bolj razumemo globino in vir njenih ran. Junakinja nekoliko spominja na sadomazohistični lik Isabelle Huppert v Učiteljici klavirja Michaela Hanekeja, ki je prihodnost mlade glasbenice skušala uničiti s polaganjem črepinj v žepe njenega plašča. A škoda, ki jo tu naredi Lara, je izključno psihološke narave, Gersterjev pristop pa niti približno tako hladen. Pod površjem je toplota, ki izvira tako iz režiserjeve vere v lik kot iz igralke same /…/. Gledalca čakajo siloviti, globoki trenutki; skrivnosti, ki jih je treba rešiti, pa tudi tiste – o ranah, ki prehajajo iz generacije v generacijo, in o človeškem vedenju –, ki jih ne bomo znali nikoli razvozlati.«
– Peter Debruge, Variety

»V Lari za polikano fasado ždi pošastna mešanica perfekcionizma in negotovosti, s katero trpinči tako sebe kot svoje bližnje. Gerster jo uokvirja v toge, stroge kadre, ki ustrezajo njeni naravi, in vseskozi ohranja ambivalenten pogled – gledalcu vedno pušča prostor, da si sestavi lastno sliko.«
– Špela Barlič, Dnevnik

»Prvih sedem minut /…/ je učna ura odločne, subtilne ekspozicije. Občinstvo je nedvomno v zanesljivih pripovedniških rokah. /…/ Jan-Ole Gerster in Corinna Harfouch sta skupaj s scenaristom Blažem Kutinom ustvarila film, ki gledalca preseneča in drži v napetosti vseh sedemindevetdeset minut trajanja. /…/ Scenarij, samozavestna režija in umirjena kamera izrišejo kompleksen lik ženske, ki je naporna in izjemno antipatična, a jo hkrati lahko razumemo. Nekateri bomo v njenih paničnih, preračunljivih očeh morda celo uzrli najslabšo plat samih sebe. /…/ Pravi mali dragulj.«
– Fionnuala Halligan, Screen Daily

»Scenarij Blaža Kutina se spretno poigrava s pričakovanji, srečanja med liki – včasih zabavna, včasih ganljiva in včasih frustrirajoča – niso nikoli predvidljiva, ambivalentni junaki pa pripovedujejo o neuspehu, obžalovanju, a tudi upanju in želji po življenju. S subtilno napetostjo, ki gledalca niti za hip ne izpusti iz svojega prijema, ter nadvse zanimivo in močno protagonistko se Lara uvršča med velika dela nemške kinematografije.«
– Deutsche Film- und Medienbewertung (FBW)

»Jan-Ole Gerster podobno kot v prvencu Oh, Boy prikaže Larin dan kot tragikomedijo, sestavljeno iz posameznih epizod. V tem jesenskem sprehodu se živahno izmenjujejo absurdna komedija in tragedija, jedek humor in nežna melanholija.«
– Joachim Kurz, Kino-Zeit

»/…/ že od Hanekeja naprej vemo, da pianistke muči psihološka rigidnost. A tisto, kar Laro reši pred karikaturo, Gersterjev film pa pred njegovo nagnjenostjo k strogosti, je humor. Lara je najboljša, kadar strelja svoje z grenkim humorjem prepojene puščice.«
– Paola Raiman, Cahiers du cinéma

»/…/ intimna in večplastna študija zapravljenega življenja. Lara zna biti manipulativna in zlobna, a je hkrati disciplinirana, ambiciozna in strastna – in prav iz teh nasprotij film črpa svojo čustveno moč. Gerster, ki briljantno uravnoteži melanholijo in humor, raziskuje moč tujega odobravanja in neodobravanja ter pokaže, kako nas bežne pripombe lahko zaznamujejo za vse življenje.«
– Juliane Grieb, Londonski filmski festival