Sadeži pozabe

Moški srednjih let se znajde sredi pandemije skrivnostne bolezni, ki povzroča nenadno izgubo spomina. Po nasvetu zdravnikov se vključi v posebni program, s pomočjo katerega naj bi si zgradil novo identiteto. Vsak dan mora opraviti nalogo, ki jo prejme na kaseti, nove spomine pa zabeležiti s polaroidnim fotoaparatom.

Režiser, ki so ga kritiki ob beneški premieri razglasili za novi up grškega novega vala, prinaša komično, nadrealistično in čudno aktualno zgodbo o identiteti, spominu in izgubi, postavljeno v svet, ki ga je zajela skrivnostna pandemija. Zmagovalec zadnjega Liffa.

kritike
»Christos Nikou ni mogel slutiti skoraj neprepoznavnega sveta, v katerega bo poslal svoj celovečerni prvenec Sadeži pozabe, a zasluge za dejstvo, da se ta osamljena in odmaknjena tragikomedija tako dobro prilega našim mračnim časom, gre pripisati moči njene osrednje alegorije. Film, ki bi lahko postal zgolj najnovejša kurioziteta ‘grškega čudnega vala’ /…/, namesto tega deluje ganljivo relevantno, ko opazujemo, kako se resničnost vse bolj približuje Nikoujevemu spekulativnemu svetu. /…/ Temačni, redko naseljeni film, stisnjen v klavstrofobični 4:3 format, ne skuša delovati realistično, pač pa vzdrami našo domišljijo ter nas povabi k razmisleku o tem, kako bi bilo, če bi imeli možnost začeti znova, pa tudi, ali bi bilo začeti z ničle sploh tako slabo.«
– Peter Debruge, Variety

»Sadeži pozabe, hkrati komični in resni, melanholični in nadrealistični, so srhljivo evokativna meditacija o manipulaciji spomina, da bi izbrisali bolečino, narejena z izjemno pozornostjo do vizualne in zvočne kompozicije, zaradi česar je film pravi užitek gledati. /…/. Čeprav se film odvija v izrazito analognem času, gre hkrati za zabaven komentar o našem obdobju družabnih medijev, ko obsedenost z dokumentiranjem lastnega življenja na Instagramu in Facebooku številnim zasvojencem zasenči pomen dejanske izkušnje.«
– David Rooney, The Hollywood Reporter

»/…/ ta izjemno dovršeni, sijajno teksturirani prvenec je nekaj resnično posebnega. /…/ Če citiram Abrahama Lincolna: ‘Nihče nima tako dobrega spomina, da bi bil lahko uspešen lažnivec.’ To vsekakor drži za amnezike – gledalcu kmalu postane jasno, da Aris nekaj skriva. Če bi razkrili, kaj je to, bi zmanjšali čustveni učinek konca. Naj zadošča, če povem, da je spomin morda res ‘zakladnica in varuh vseh stvari’, a da je za nekatere pozaba neskončno bolj zaželena.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Priznam, da imam nizko odpornost (ali pa se temu reče visoka toleranca?) proti tako imenovanemu grškemu čudnemu valu z njegovimi brezizraznimi dialogi, nerazloženimi absurdnostmi in vizijami planeta, ki je le za korak odmaknjen od našega. A tisto, kar Sadežem pozabe brani, da bi postali zgolj kopija Yorgosa Lanthimosa, je njihova sorazmerna toplina. /…/ Tam, kjer bi slabšega režiserja zamikalo, da ubere temnejšo pot, se Nikou odloči za nežnejši pristop.«
– Xan Brooks, The Guardian

»Film, ki se odvija kot značajska študija /…/, splete intimno zgodbo o izgubi, spominu in celjenju ran. /…/ vsi absurdistični delčki mozaika se nazadnje združijo v globoko ganljivo celoto; film, ki krmari med mračno komedijo, satiro in tragedijo, da bi zastavil vprašanja o tem, kaj nas dela takšne, kot smo: smo morda zgolj vsota stvari, ki se jih odločimo spominjati, in spominov, ki smo jih pustili za sabo? /…/ Aris Servetalis in Sofia Georgovasili se srečata v kinu. Nobeden od njiju se ne spominja, kako je bilo hoditi v kino – in ko sem ju gledal, kako v družbi tujcev strmita v platno, sem se skupaj z njima spraševal tudi jaz.«
– Leonardo Goi, MUBI

»Ali gre za komentar grškega odnosa do lastne preteklosti ali pa za komentar o svetu, ki se je snel s tečajev? Upam si ugibati, da nam Nikou z veseljem prepušča, da si metaforo razlagamo po svoje ali pa da vse skupaj preprosto razumemo kot portret boleče osamljenosti – režiser bi se namreč rad dotaknil naših src.«
– Phil de Semlyen, Time Out

»Sadeži pozabe /…/ naznanjajo Nikouja kot zadnjega v vse daljši vrsti izvrstnih sodobnih grških režiserjev, ki s svojimi filmi razvnemajo misli in topijo srca.«
– Kaleem Aftab, Cineuropa

»Film prežema suhi humor (med minimalizmom in absurdom), ki v spomin ne prikliče le Lanthimosa, ampak tudi Martína Rejtmana in Akija Kaurismäkija (pa še delirično vzdušje Charlieja Kaufmana). To je melanholična tragikomedija, ki ji ne manjka lirizma in tankočutnosti, pa tudi apokaliptičnega duha, ki ga Nikou pričara s hvalevredno odločnostjo in prepričljivostjo.«
– Diego Battle, Otros Cines

»Našo osebnost in človečnost navsezadnje sestavljajo predvsem spomini, tudi tisti najbolj boleči, ki jih želimo pozabiti, tovrstna sporočilnost filma, temelječa v mešanici humanizma in melanholičnega romanticizma, pa se tako povsem oddaljuje od cinizma, ki je doslej preplavljal grški čudni val. Če Lanthimosove filme preveva duh čiste mizantropije, družbenega razkroja in dekadence, Nikou v svetu še vedno vidi potencial lepote in človeškosti: tiste, zaradi katere smo se sposobni otroško razveseliti sosedovega psa, se ob gledanju grozljivke skriti za stol in se v ritmu Checkerjevega Let’s Twist Again sredi polnega kluba izgubiti v svojem plesu.«
– Veronika Zakonjšek, Ekran

Zaradi lažje koordinacije in omogočanja varnosti vseh obiskovalcev prosimo, da rezervirate svoj sedež:
- na gsm: 051 396 283 ali
- email: info@odeon.si
- zasebno FB sporočilo na Art kino Odeon izola

Za obisk kinodvorane pa je potrebno še sledeče:
- obvezna maska
- obvezno PCT potrdilo (ali o opravljenem cepljenju, ali o prebolelosti ali pa z negativnim izidom testa)