Vse je bilo v redu

François Ozon v ospredje filma postavi najtežjo prošnjo, ki jo lahko oče naslovi na svojo hčerko: naj mu pomaga umreti.

Emmanuelin oče André pri petinosemdesetih letih doživi kap, po kateri ostane paraliziran po desni strani telesa. Ko se v bolnišnici sooča z invalidnostjo, svojo hčerko prosi, naj mu pomaga končati življenje. Emmanuele je venomer imela zapleten odnos s svojim očetom, kar je pustilo posledice na njeni osebnosti. A ker gre vendarle za njenega roditelja, ki ga ima še vedno rada, začne raziskovati razpoložljive možnosti. Evtanazija je v Franciji prepovedana, zato se obrne na organizacijo Pravica do dostojne smrti. André zadnje življenjsko obdobje tako preživi med poslednjimi sladkimi trenutki drobnih užitkov in upanjem na konec trpljenja.

“Zanimalo me je razmerje med očetom in hčerko. Res se me je dotaknilo. Ob pripovedovanju zgodbe sem zaslutil, kako težka je bila za hčerka ta preizkušnja z očetom. /…/ Mislim, da film ne izreče naklonjenosti ali nasprotovanja evtanaziji kot takšni. Menim, da prikaže zelo osebno zgodbo, v kateri se mora vsak posameznik spoprijeti s lastnimi vprašanji o življenju in smrti. To me je zanimalo.” (François Ozon)