Psom in Italijanom vstop prepovedan

Zgodnje dvajseto stoletje, gorska vasica v Italiji. Luigi Ughetto se v iskanju boljšega življenja z bratoma odpravi čez mejo, v švicarske in francoske Alpe. Tam opravljajo gradbena dela, ki se jim domačini izogibajo. Luigi se zaljubi v delovodjevo hčer Cesiro – a njuna idila ne traja dolgo …

Napovednik:

Očarljiv, grenko-sladek animirani film, v katerem Alain Ughetto odpotuje nazaj v času in oživi zgodovino svoje družine – z lutkami in namišljenim pogovorom s svojo babico Cesiro, pa tudi z resničnimi zgodovinskimi predmeti, ki so bili del vsakdanjega življenja tedanjih družin. Pred nami se izriše pejsaž s humorjem začinjenega – čeprav težkega – življenja severnih Italijanov, ki bržkone ni bilo tako drugačno od življenj naših starih staršev.

Vstop prost.

Projekcija poteka v sklopu evropske pobude Evropski Art kino dan.

kritike
»To je zgodba o stiskah in revščini, o tesno povezani skupnosti, o smrti in rojstvu, o ljubezni in izgubi ter o žilavi vztrajnosti. V širšem pogledu pa govori o Evropi, o tem, kako ravna z revnimi in z migranti, ter o krvi, znoju in solzah, prelitih med gradnjo Evrope, kot jo poznamo danes. /…/ K tej ljubezni je brez dvoma pripomogla tudi osebna povezava, vendar Psom in Italijanom vstop prepovedan zaradi tega postane le še lepši in nežnejši film o žrtvah, ki jih je morala sprejeti prejšnja generacija, da je naši zagotovila srečo.«
– Mark van de Klashorst, International Cinephile Society

»Alain Ughetto prikaže te nesrečne pripetljaje in zločine zoper človečnost s skrajno suhim humorjem in utrujeno stoičnostjo. Ko svojo družino spremeni v lutke, lahko pove njeno zgodbo, ne da bi se ta sprevrgla v obtežene litanije o nepojmljivi tragediji. Da ne bo pomote, film je v tem, kar prikaže, pogosto nežno srce parajoč. Vendar pušča prostor za humor, in če kaj potrebuje dodatno razlago, včasih vskoči živi Alain in prosi animirano Cesiro, naj pojasni. Skupaj ponudita izjemen vpogled v Evropo preteklega stoletja.«
– Ard Vijn, Screen Anarchy

»Animirana rekonstrukcija pri Ughettu izhaja iz tega, da zgodovine ne more nikoli izrezati, zato jo pokaže kot nujno asociativno, polno človekovih afektov in pozabljanja. Pripoved o babičinem življenju se ne pretvarja, da poteka sama, ampak jo očitno animira – torej oživlja – roka njenega vnuka.«
– Oskar Ban Brejc, Radio Študent

»Film, izdelan iz gline in kostanja, kartona in skal, odlikuje prijetno grobo izklesana estetika, kot nalašč za upodobitev iznajdljivih in žilavih gorjanov, ki si ustvarijo življenje s tistim, kar jim pač nameni usoda.«
– Wendy Ide, Screen Daily