20.000 vrst čebel20.000 especies de abejas, 2023, ŠpanijaRežija: Estibaliz Urresola Solaguren Jezik: španščina Igrajo: Sofía Otero, Patricia López Arnaiz, Ane Gabarain, Itziar Lazkano, Martxelo Rubio, Sara Cózar, Unax Hayden, Andere Garabieta, Miguel Garcés drama, 02h09min 06.08.2024 ob 21:00 Letni kino Arrigoni Osemletni deklici ni všeč, ko jo ljudje kličejo z imenom Aitor. Vzdevek Cocó zveni bolje, a tudi ne čisto prav. Medtem ko med čebeljimi panji raziskuje svojo identiteto, ženske iz njene družine razmišljajo o lastnih življenjih in željah … Napovednik: Tankočutna, s soncem obsijana zgodba o otroku, ki išče svoje ime. Prvenec baskovske režiserke je devetletni igralki prinesel nagrado za najboljšo vlogo na lanskem Berlinalu. Predprodaja vstopnic: Galerija Alga. kritike »Film o transspolnem dekletu, ki sproži revolucijo okoli sebe zgolj s svojo prepričanostjo, zgolj s svojo prisotnostjo, in ki jo več kot mojstrsko odigra čudovita Sofía Otero, je znova dokazal, da je na dobri poti, da postane film leta. /…/ 20.000 vrst čebel govori o razumevanju, o približevanju, pa tudi – v mnogo bolj osnovnem smislu – o življenju. To je film, zgrajen iz čustev, film s čustvi; film, ki mu čustva Sofiinih žarečih oči dajejo smisel in razlog za obstoj. Sliši se izjemno in tako tudi je. /…/ 20.000 vrst čebel, celovečerni režijski prvenec Estibaliz Urresola Solaguren, je film, zgrajen iz jasnine oči glavne junakinje; iz pogleda deklice, ki se sprašuje o tem, kar vidi, in ki ljudi okoli sebe prisili, da priznajo osuplost nad preprostim dejstvom, da so živi. /…/ To je film s tisto ‘mogočno, skrivnostno in paradoksalno’ silo, ki po besedah pesnika, dramatika in čebelarskega strokovnjaka Mauricea Maeterlincka sestavlja duh vsakega panja.« »Noben cinefil ne bo spregledal vzporednice, ko bo slišal, da gre za španski film, ki vključuje čebele in govori o otroku v iskanju lastnega prostora pod soncem: v mislih imam seveda Duh panja, klasiko Victorja Ericeja iz leta 1973. Režiserka /…/ se delu nežno pokloni, proti koncu pa vključi celo iskanje pogrešane deklice – tako kot v svoji mojstrovini stori Erice, sklicujoč se na podoben prizor iz Frankensteina. Gre za mojstrski prijem v vznemirljivem, pristnem in ganljivem filmu o tem, kako družba vztrajno vidi pošasti tam, kjer jih ni.« »20.000 vrst čebel je zgodba o odraščanju, zaznamovana s simbolizmi prehodov in liminalnih prostorov – med Francijo in Španijo, mestom in podeželjem, otrokom in materjo. /…/ Estibaliz Urresola Solaguren k tematiki pristopi osvežujoče celostno in sočutno ter nam z mlado Sofío Otero predstavi eno najbolj prepričljivih otroških igralk zadnjega leta.« »Ta spretno izpeljani, nepretenciozni in osvežujoče lahkotni film se ponaša s tiste vrste naturalističnim, dokumentarno obarvanim slogom, ki pogosto vzbuja primerjave z deli bratov Dardenne. Toda v tonskem smislu je 20.000 vrst čebel pravzaprav bližje sveži, živahni energiji Carle Simón, s pridihom zemeljske magije in obrednega vraževerja, ki preveva dela Alice Rohrwacher, še posebej Čudesa – film s čisto svojim simboličnim odnosom do čebel. /…/ [Spolna identiteta] je eno najbolj perečih vprašanj, ki trenutno burijo duhove – in pogumna izbira za prvenec. Toda razpravi, ki se običajno razvname v glasen prepir, se režiserka pridruži z nežnim, empatičnim filmom in jo stiša v šepet. Izkaže se, da tako slišimo veliko bolje.« »Ženske različnih generacij se namreč različno odzovejo na to, da postaja ena izmed njih: Ane (Patricia Lopez Arnaiz), njegova mama, nesojena kiparka, ki se ravno ločuje, to sprejme strpno, v skladu z liberalno etiketo, njeno mamo (Itziar Lazkano) to zgrozi in razjezi (več discipline!), stara teta (Ane Gabarain), potrpežljiva čebelarka, pa v mali transspolni osebi vidi le eno izmed 20.000 vrst čebel. Reči hoče: vsi drugačni, vsi enakopravni! Dovolj je videla, da ve, da je vstopanje v ta svet vedno in neizbežno mučen, naporen, zapleten proces – že za binarne, kaj šele nebinarne. ZA+« »20.000 vrst čebel je rahločuten celovečerni igrani prvenec, ki ga podpisuje scenaristka in režiserka Estibaliz Urresola Solaguren. V prvi vrsti gre za družinsko dramo, kjer napetost ustvarjajo predvsem odnosi med njimi in različne dihotomije – od tistih zunanjih, kot je življenje v mestu in na konservativnem podeželju, prek družbenih vlog in pričakovanj do vprašanj najgloblje, spolne in siceršnje identitete. Avtorica v razvoju filmske pripovedi spretno plasti različne ravni, od izobrazbenih do jezikovnih; znajdemo se na mejnem geografskem področju in v pogovoru se izmenjujejo baskovski, španski in francoski jezik, vsak s svojimi pomenskimi odtenki. /…/ Avtorici lahko samo čestitamo za sijajno prepleteno filmsko tkivo o gnostičnem spoznavanju samega sebe. Hkrati je to prvenec in zrelo delo.« |