Na polno!

Ben je običajen dvanajstletnik: hodi v šolo, je dober učenec s smislom za ironični humor ter strastjo do glasbe in hrane. S prijateljem Erikom igrata v glasbeni skupini, Ben piše besedila in poje, z mamo veterinarko pa skrbi za zapuščene živali. Čeprav sta starša ločena, se mu oba še vedno ljubeče posvečata. Najbolj od vsega pa Ben obožuje hrano, tako kuhanje kot uživanje. V preteklosti je vedno s humorjem zavračal zbadljivke na račun svoje debelosti, vendar se z očarljivo Klaro vse spremeni. Nenadoma postane njegova teža problem. Zato se Ben kljub ljubezni do hrane odloči za drastičen ukrep – začne z dieto. Pri tem spoznava, kako pomembno je dobro počutje v lastni koži in zaupanje, da te imajo najbližji radi tudi takrat, ko se ne zdi tako.

Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=EWa3ioqak3s

Topla zgodba o samopodobi v času odraščanja, vrstniških odnosih, prvih ljubeznih in zaupanju v življenje. Navidezna lahkotnost pripovedi pomembnim temam doda duhovitost in iskrivost, hkrati pa prinaša globoko sporočilo o sprejemanju samega sebe.

Predprodaja vstopnic: Galerija Alga.

o avtorici
Kristina Dufková je češka režiserka animiranih filmov. Študirala je animacijo na Fakulteti za film in televizijo Akademije za uprizoritvene umetnosti v Pragi, kjer je tudi diplomirala. Ustvarila je več animiranih filmov in sorežirala celovečerca Fimfárum – Do třetice všeho dobrého (2011) in Zubatá nekouše! (2019). Za svoj animirani kratkometražec Usnula jsem (2008) je leta 2009 prejela nagrado za najboljši animirani film na AniFestu. Poleg animacije se ukvarja tudi z ilustracijo in grafičnim oblikovanjem.

kritike
»Na polno! izstopa po svojih temah – debelost v otroški kinematografiji ostaja tabu – in značilnem slogu animacije. /…/ Dufkine lutke so tako kot mladostništvo samo oglata in nerodna bitja, ki se v svoji koži še vedno ne počutijo najbolje.«
– Wendy Ide, Screen Daily

»Režiserka vešče in otipljivo upodobi Benova ter čustva drugih likov, pri čemer je resnično izjemna. Odzivi, ki jih lahko dobesedno preberemo na njihovih obrazih, ne potrebujejo besed. /…/ Odvečna teža in zmedenost prve ljubezni sta osrednji temi filma, vendar se na koncu izkaže, da je bistvo zgodbe Benova ljubezen do samega sebe. Na določeni točki življenja, ko nas pomirjujoč otroški svet nenehno kliče in vabi stran od neznank odraslosti, se Ben bori, da bi našel svoj glas. Poleg običajnih mladostniških tegob je sprejemanje samega sebe univerzalna tema, ki lahko nagovori tako mlajše kot starejše.«
– Giorgia Del Don, Cineuropa