Terezina krivda

O filmi

Dvajseta leta 20. stoletja, podeželje na jugozahodu Francije. V času, ko zakon velja za sinonim družinskih zavezništev in lastniških interesov, se mlada Thérèse Larroque poroči z Bernardom Desqueyrouxom, buržujskim privržencem tradicionalnih vrednot. Življenje je sprva lagodno, saj zaradi Bernardovih gozdnih posestev zakonca živita v razkošju in blaginji. A ko se njena najboljša prijateljica Anne, ki je poleg tega Bernardova mlajša sestra, strastno zaljubi v čednega mladega Portugalca, se Thérèse nenadoma zave, kaj v življenju zamuja. Da bi ušla vsiljeni usodi in zaživela polno življenje, se zateče k nepričakovanemu dejanju …

Zadnji film Clauda Millerja je pretanjena priredba istoimenske klasike Françoisa Mauriaca o svobodomiselni ženski (Audrey Tautou), ki jo zadušljiv zakon s tradicionalnim podeželskim posestnikom privede do skrajnega dejanja. Uradni zaključni film lanskoletnega festivala v Cannesu.

Zanimivosti

Thérèse Desqueyroux je najbolj znana knjiga Nobelovega nagrajenca Françoisa Mauriaca. Roman je bil prvič izdan leta 1927, leta 1962 pa je doživel svojo prvo filmsko upodobitev. Film je režiral Georges Franju, v naslovni vlogi pa je nastopila Emmanuelle Riva.

Avtorji o filmu:

»Ko sem bil študent, sem prebral knjigo, ki je name naredila močan vtis: Thérèse Desqueyroux. V njej je bilo vse, kar imam pri filmu rad. Roman ima skrivnostno vzdušje, ki od gledalca zahteva aktivno branje. A preden sem začel razmišljati o priredbi, sem moral najti igralko, ki bi nastopila v vlogi Thérèse. Moja kostumografka Jacqueline je naredila knjigo s stili, da bi mi pokazala, kako so se ljudje v tistih časih oblačili. V njeni dokumentaciji je bil tudi izjemen portret Audrey. Bilo je natančno to, kar sem imel v mislih za Thérèse. /…/ Film zame pomeni snemanje ljudi, ki so dovolj skrivnostni, da v gledalcu vzbudijo zanimanje in ga zapeljejo, tudi če delajo slabe stvari; to je stvar erotike. In mislim, da snemanje žensk prispeva k tej erotiki. /…/ Rekli so mi že, da sem predrzen. Res je, da sem od trenutka, ko začnem, kot vampir. Kradljivec sem. Delam, kar se mi zdi. Priredbe me navdušujejo. To je tisto, kar imam rad, pa naj bo rezultat kakršen koli. Vedno sem delal filme, ki sem jih hotel delati.«
- Claude Miller, režiser in soscenarist

O avtorju
Claude Miller (1942, Pariz) se je po študiju na sloviti pariški filmski šoli IDHEC (danes Fémis) obrti učil kot asistent pri velikanih, kot so Marcel Carné, Jacques Demy, Jean-Luc Godard in Robert Bresson. Med letoma 1968 in 1975 je delal kot producent Françoisa Truffauta. Svoj prvi celovečerec La Meilleure façon de marcher je posnel leta 1976, prvi veliki uspeh pa je dosegel s kriminalko Garde à vue pet let kasneje. Čeprav je bil nominiran kar šestnajstkrat, je to edini film, ki mu je prinesel nagrado cezar. Sledila je najstniška trilogija: L’Effrontée (1985) in La Petite voleuse (1988) s Charlotte Gainsbourg ter L’Accompagnatrice (1992) z Romane Bohringer. Za svoj film Zimske počitnice (La Classe de neige, 1998), ki je bil predvajan tudi v Ljubljani, je v Cannesu prejel veliko nagrado žirije. V Kinodvoru smo si lahko ogledali Skrivnost (Un secret, 2007), posneto po literarni avtobiografski uspešnici Philippa Grimberta. Poleg filmskega ustvarjanja se je Claude Miller skozi vso svojo kariero aktivno zavzemal za kakovost in raznolikost evropske kinematografije, najbolj opazno v vlogi predsednika mednarodnega združenja Europa Cinemas. Miller je umrl aprila lani, kmalu po dokončanju filma Terezina krivda. V poklon temu dediču novega vala, ki je našel lastno mesto med velikani sodobne francoske kinematografije, je lanskoletni festival v Cannesu predstavil Terezino krivdo kot svoj uradni zaključni film.

Kritiki o filmu
»Terezina krivda je čudovito zasnovana kostumska melodrama prefinjenega okusa. /…/ Thérèse, ki jo sijajno odigra sijoča Audrey Tautou, je junakinja, kakršni sta gospa Bovary ali Ana Karenina /…/. Miller naredi roman čisto za svoj. S kamero pluje skozi imenitne oblazinjene sobe družinske posesti in veličastno landeško pokrajino ter tako prikaže vse odtenke tega spopada hotenj. A film v resnici pripada [Audrey] Tautou, saj ta pokaže vse različice bolečine, ljubezni in obžalovanja, ki jih vloga od nje zahteva. [Audrey] Tautou je po Amélie našla vlogo, v kateri se zares lahko izkaže.«
- Piers Handling, Mednarodni filmski festival v Torontu

»Že res, da Claude Miller to priredbo Mauriaca posname na akademski način. A v romanu zna poiskati vso dramaturško moč in vsa potrebna čustva, da nam naslika portret Thérèse Desqueyroux v polnem boju.«
- Alain Grasset, Le Parisien

»Drama, ki nam da misliti, /…/ nevsiljiv, obvladan pristop in tradicionalen pripovedniški slog /…/. Thérèse Desqueyroux, gospa Bovary kasnejšega časa, ki se upre predpisom svojega družbenega razreda in njegovim togim katoliškim moralnim načelom, nosi resen obraz, ki uganko o njenih motivacijah vseskozi ohrani nedotaknjeno. /…/ Če je v filmu kak negativec, potem je to ustanova meščanske družine s svojim nizom vrednot, ki postavlja lastnino in zunanjo podobo pred vse drugo in katere železnemu prijemu ne more nihče ubežati.«
- Dan Fainaru, Screen Daily

»Že ko se je lotil priredbe mojstrovine Françoisa Mauriaca, je Claude Miller trpel za rakom, s katerim je 4. aprila [lani] izgubil boj. A film ne trpi zaradi te sence smrti. Prav tako se mu ni treba bati primerjav s slavno adaptacijo, ki jo je leta 1962 podpisal Georges Franju. Ta film, od začetka do konca pod režiserjevim budnim očesom, stoji sam zase. /…/ Raje kot da bi nam postregel z odgovori, režiser zbere množico hipotez – strah, da bi zamudili življenje, odklanjanje poniževalnega konformizma podeželskega meščanstva, upor ženske, skrite v vlogi žene –, ne da bi pri tem Thérèse oropal vse njene skrivnostnosti. V tem nevsiljivem in uravnoteženem slogu – nekateri bi mu rekli akademski – najdemo podpis ustvarjalca L’Effrontée. V svoji običajni skrbi, da ne izgubi gledalčeve pozornosti, se je raje kot za flashbacke iz romana odločil za linearno časovno zaporedje, tako kot je to rad delal še neki drugi ljubitelj književnosti, njegov učitelj François Truffaut.«
- Aureliano Tonet, Le Monde

»Iz velike knjige je nastal čudovit film.«
- Jean Roy, L’Humanité