Ena ženska, eno stoletje –Kino Otok Isola Cinema

Ena ženska, eno stoletje
(Želimir Žilnik, Srbija, 2011)

Monumentalen filmski portret stoletnice Dragice Srzentić je stkan iz pogovorov, izjav in rekonstrukcij, animiranih podob, ki tu in tam nadomestijo fotografije. V Istri rojena lucidna gospa je po nenavadnem spletu naključij prisostvovala nizu ključnih dogodkov, ki so oblikovali usodo Jugoslavije v obdobju pred in med drugo svetovno vojno ter po njej. Junakinjina neverjetna življenjska zgodba tako odstira že pozabljene trenutke balkanske zgodovine ter preiskuje labirinte intelektualnega in političnega življenja osmih držav in sistemov, ki jih je zamenjala.

festivali (izbor)/festivals (selection) Motovun 2012, Human Rights Film festival Zagreb 2012, GoEast 2013, Cinema City, Novi sad 2013

Prvo srečanje med Žilnikom in impozantno damo se je odvilo pred dvajsetimi leti na nekem zboru časopisa Ženska danes. Povedala mu je, da je videla nekaj njegovih filmov in da jo njegovo delo zanima ter omenila svojo dramatično življenjsko zgodbo. Kot vabo mu je navrgla spomine in poznanstva iz levičarskih intelektualnih krogov v 30. letih in predlagala, da bi se srečala v mirnejših časih, saj je po informbiroju več let preživela v zaporu kot administrativna kaznjenka in je še zmeraj pod razmeroma velikim pritiskom … Nato se mu je pred tremi leti oglasila po telefonu. »Mislil sem si, dobro, to je stara, 98-, 99-letna ženska. In rekel sem si, da jo bom šel obiskat pred koncem življenja. Toda že po petih minutah pogovora sem ugotovil, da ima čudovit spomin in zelo zanimivo energijo. Iz tega, kako se spominja stvari, veje nekakšen magnetizem.

S seboj prinaša nekaj, kar je zelo neznačilno za ves postkomunistični prostor, namreč – ne popravlja svojih spominov in ne ustvarja sodobne različice nekdanjih časov, kar je danes precej pogosta praksa. Mislim predvsem na tiste ljudi, ki so bili komunisti in trdijo, da so se kar najostreje zavzemali za večstrankarski sistem, in tiste, ki so veliko pretrpeli zaradi informbiroja, trdijo pa, da se je to zgodilo zaradi ljubezni do pravoslavne Rusije, pravoslavne cerkve itd. Dragica ob omembi vsega tega le zamahne z roko in reče, da nas to potvarjanje in laganje uničuje ter vrača v temačne čase, kot da ostajamo ves čas na začetku. To me je zelo pritegnilo in ponudil sem se, da bi naredil njen filmski portret. Odvrnila je: ‘Želimir, ti boš to težko razumel, ker pripadaš novi generaciji, ki ne more razumeti vere v svet in boljše življenje, ki smo ga vsi pričakovali od levičarskih idej.’« Žilnik jo je nato povabil na premiero Stare šole kapitalizma. Po ogledu se je obrnila nanj z besedami: »Pa dajva, potrudiva se.« In kmalu je z maloštevilno snemalno ekipo letela v Moskvo, ki je ni videla 64 let …

Želimir Žilnik
Rojen leta 1942 v Nišu. Velja za enega najbolj produktivnih, kritičnih in odmevnih filmskih ustvarjalcev s področja nekdanje Jugoslavije. Mednarodni sloves je požel že s kultnim prvencem Zgodnja dela (Rani radovi, 1969), ki mu je doma prinesel oznako »črnovalovec«. V 70. letih je v Nemčiji posnel vrsto družbenokritičnih del. Po vrnitvi v Jugoslavijo je nekaj časa deloval kot gledališki režiser, nanizal nekaj zdomskih oper, v 80. pa ustvaril povsem samosvojo filmsko govorico, hibrid dokumentarnega in igranega. Njegov opus šteje 49 del.