Ukradena revolucija- Kino Otok Isola Cinema

Nahid Persson Sarvestani si je pred revolucijo leta 1979 kot študentka in levičarska aktivistka v imenu svobodnega in demokratičnega Irana prizadevala za padec diktature Reze Pahlavija. V strahu pred nasiljem novega režima, ki se je namenil še bolj surovo obračunati s (sekularno) opozicijo, se je zatekla na Švedsko, kjer je kasneje postala priznana režiserka dokumentarnih filmov. Tri desetletja po odhodu iz domovine so ji podobe protestnikov na teheranskih ulicah ob predsedniških volitvah priklicale v spomin mladostna leta, s tem pa tudi občutke krivde, intimne izgube in željo izvedeti, kaj se je zgodilo z njenimi nekdanjimi tovarišicami.

festivali (izbor)/festivals (selection) Gothenburg 2013, Rotterdam 2013, Thessaloniki 2013

Od tistih, ki so preživele, jih zdaj pet živi razkropljenih po svetu. Njihove zgodbe izrisujejo pretresljivo sliko psihičnega in fizičnega pekla, v katerem so več let živele kot politične zapornice v islamističnemu režimu: od nadrobnih opisov nečloveških bivanjskih pogojev do brutalnih metod, s katerimi so jih pripadniki revolucionarne garde poskušali spremeniti v »žive mrtvece«. Izkušnja, ki so jo prestale, jih pravzaprav nikoli ni zares zapustila, le da se zdaj kaže skozi njihovo umetniško ustvarjanje oziroma kot katalizator nadaljnega političnega angažmaja.

Ukradena revolucija je izjemno oseben dokumentarec, ki daje prednost vsebini pred obliko, pogovoru pred intervjujem, obrazu, ki se spominja, pred arhivsko podobo … Film, ki s prepletanjem intimne in kolektivne zgodovine ne učinkuje le kot obsodba režimskega nasilja, temveč tudi kot poklon vzdržljivosti in moči posameznika.

»Film je posvečen iranskim političnim zapornikom, ki so žrtvovali svoja življenja v boju za svobodo, pravico in demokracijo, ter tistim, še vedno zaprtim, ki ta boj nadaljujejo.«
Nahid Persson Sarvestani

Nahid Persson Sarvestani
Rojena leta 1960 v Iranu, sodi med priznane skandinavske ustvarjalke dokumentarnih filmov. Njeno filmografijo sestavljajo dela, kot so Prostitutionen bakom slöjan (Prostitution: Behind the Veil, 2004), One Day in Iran (2006), Fyra fruar – en man (Four Wives – One Man, 2007), Drottningen och jag (The Queen and I, 2008) in druga. Je dobitnica več mednarodnih nagrad, zaradi neizprosne kritike islama v svojih filmih pa mora pogosto ustvarjati v težkih in nevarnih razmerah.