Čudežu naproti

zgodba

»Izbrati pomeni zavezati se, zavezati se pa pomeni tvegati neuspeh.«

Neil se v Franciji zaljubi v Marino, samsko mater ukrajinskega rodu. Marina, prepričana, da je našla ljubezen svojega življenja, se z desetletno hčerko preseli k Neilu v Ameriko, v majhno vas v Oklahomi. A kmalu začne njuna ljubezen ugašati in nadomesti jo občutek negotovosti. Neil se ponovno zbliža s prijateljico iz šolskih dni, Marina pa išče nasvete pri še enem priseljencu, krajevnem duhovniku očetu Quintani. Ta se medtem spopada z lastnimi dilemami ter dvomi v svoje poslanstvo. Oba moška sta prisiljena znova pretehtati ljubezen. Lahko ljubezen postane obveza? Naj se sprijaznita s tem, da se ljubezen spreminja in da pogosto ni večna? Lahko bolečina povezuje bolj kot sreča?

Terrence Malick se le dobro leto po Drevesu življenja vrača z lirično in impresionistično vizualno meditacijo o ljubezni v vseh njenih oblikah, pa tudi o tem, kako lahko ljubezen spremeni, uniči in ponovno osmisli življenje.

zanimivosti

‘Čudež’ iz naslova se nanaša na Mont Saint-Michel, znan tudi kot ‘čudež zahodnega sveta’. To je majhen skalnat otoček v Normandiji, na katerem stoji gotska benediktinska opatija, posvečena sv. Mihaelu. Samostan, ki izvira iz 8. stoletja, je v srednjem veku postal pomembno romarsko središče, otok pa je poleg Eifflovega stolpa in Versaillesa eden najbolj priljubljenih turističnih ciljev v Franciji, vpisan tudi na seznam svetovne dediščine UNESCO.

iz prve roke

»Film bolj kot dejanska zgodba, ki se odvije v realnem času nekega življenja – kot je to v navadi pri običajnih filmih – deluje kot spomin na neko življenje. /…/ Ta pastiš impresionističnih trenutkov, ki se nizajo skozi življenje lika in se gibljejo na nelinearen način, po mojem mnenju odseva način, kako se življenja spominjamo. Vse to nas malo hipnotizira in zbega – bolj fluidno je kot resnično življenje. /…/ Snemanje je bilo nekoliko noro: pravega dialoga nismo imeli, zato nisem prav dobro vedel, kaj se dogaja. Potem pa sem dojel, da [Malick] zbira barve, s katerimi bo slikal kasneje v montažni sobi. /…/ Mislim, da igralce uporablja kot barve. Kar delam jaz, je modro, Olga je magenta in Rachel rumena.«

- Ben Affleck, igralec

portret avtorja

Terrence Malick (1943, Illinois) je odraščal v Teksasu in Oklahomi. Leta 1966 je dokončal študij filozofije na Harvardu in se kot Rhodesov štipendist vpisal na univerzo v Oxfordu. Po sporu z mentorjem doktorske disertacije se je vrnil v Združene države, kjer je sprva predaval filozofijo na MIT in delal kot svobodni novinar za časopise Newsweek, Life in The New Yorker, nato pa se vpisal na Ameriški filmski inštitut, kjer je leta 1969 magistriral s kratkometražcem Lanton Mills. Celovečernemu prvencu Surova balada (Badlands, 1973) so sledili Božanski dnevi (Days of Heaven, 1978), ki so leta 1979 poželi oskarja za najboljšo fotografijo in nagrado za najboljšega režiserja v Cannesu. Že istega leta je Malick začel razvijati projekt o nastanku življenja na Zemlji z naslovom Q, v fazi predprodukcije pa se je nenadoma preselil v Pariz in popolnoma umaknil iz javnega življenja. Delo na projektu Q je postalo vrsto let pozneje osnova za film Drevo življenja. Leto 1998 pomeni režiserjevo vrnitev s filmom Tanka rdeča črta (The Thin Red Line, 1998), ki je prejel sedem nominacij za oskarja in zlatega medveda na filmskem festivalu v Berlinu leta 1999. Po odkritju Malickovega članka o Che Guevari iz 60-ih let mu je Steven Soderbegh ponudil vlogo režiserja in scenarista pri filmu o tem revolucionarju. Vendar je zaradi težav s financiranjem Malick od projekta po letu in pol odstopil ter po lastnem scenariju, ki ga je začel razvijati že v 70-ih, posnel Novi svet (The New World, 2005). Malickova družinska drama Drevo življenja je bila premierno predstavljena na festivalu v Cannesu leta 2011, kjer je prejela najvišjo lovoriko – zlato palmo za najboljši film. Enigmatični Malick, na čigar filme smo bili vajeni čakati po več let in celo desetletij, se je le dobro leto kasneje vrnil z novim delom, Čudežu naproti. Poleg tega ima nenadno izjemno produktivni režiser v postprodukciji še dva projekta, Knight of Cups s Christianom Balom ter film z Ryanom Goslingom, ki je za zdaj še brez naslova. Že več let pa pripravlja tudi ambiciozni epski dokumentarec Voyage of Time.

kritike

»[Malickov] zadnji film /…/ pripelje filmski eksperiment do stopnje, ki je ta nemirni, skrivnostni auteur – in pravzaprav tudi noben drug režiser pripovednih filmov – doslej še ni skušal doseči. /…/ Preprost ljubezenski trikotnik /…/ postane snov za modernistično simfonično variacijo, v kateri enigmatične like in nedotaknjeno naravo ujame v objektiv nenehno drseči Steadicam Emmanuela Lubezkija. Gre za morda najbolj formalno radikalen postnarativen ameriški film, kar jih je kdaj doseglo kinodvorane. /…/ Čudežu naproti je tako kot vsi avtorjevi filmi, še posebno pa Drevo življenja, potovanje skozi radosti življenja, ki jih izkusijo ali spregledajo majceni ljudje na tem velikanskem, čudovitem planetu. /…/ To je preizkušnja, ki od gledalca zahteva globoko zbranost in popolno pozornost, a poplačana bo tisočkrat.«

- Richard Corliss, Time

»Drzen in pogosto prelep film, ki se na nemoderen in neironičen način ukvarja z ljubeznijo in Bogom ter s tem, kaj se nam lahko zgodi v odsotnosti enega ali drugega.«

- Peter Bradshaw, The Guardian

»Njegova dela vsej svoji vizualni poeziji navkljub razkrivajo strastno zanimanje za ideje. Tam, kjer Novi svet in Drevo življenja odpirata možnosti za analizo duhovnosti in etike, film Čudežu naproti nadaljuje to intelektualno raziskovanje politike in vere. Tako kot Drevo življenja se tudi pričujoči film na čudovit način posveča sami filmski formi. Postopno osvobajanje od omejitev konvencionalne pripovedi ter vse bolj asociativen pristop Malicku omogočata, da v gledalcu vzbudi bolj čist, podzavesten odziv.«

- Cameron Bailey, Filmski festival v Torontu

»Čudežu naproti, Malickovo najbolj neopredeljivo in sporno delo doslej, se zdi kot film, narejen po nasvetu Jeana Cocteauja: ‘Kar ti očitajo, neguj – kajti to je tvoje bistvo.’ Za nekatere, vključno z mano, to pomeni logično in dobrodošlo slogovno evolucijo; za druge pa, da je Malick podlegel samoparodiji. /…/ Malickov pristop h klasičnim motivom in karakterizaciji (oziroma pomanjkanje le-teh), osnovan na njegovi zgodnji privrženosti Heideggerju, se ni dosti spremenil. Odločitve se v njegovih filmih preprosto zgodijo, kot bi šlo za naraven proces, brez utemeljevanja in razlag – to velja tako za Neilovo in Marinino združitev in razhod ter duhovnikovo odtujitev od Boga in spravo z njim v filmu Čudežu naproti, kot tudi za spontana dejanja nasilja v Božanskih dnevih. /…/ To je orkestralen film, poln Wagnerja in Berlioza in Čajkovskega, in duhovnikova kriza vere je melodija, v kontrapunktu s tisto, ki jo odigrata Neil in njegovi ženski. /…/ Film nas pusti v stanju hrepenenja, večnega, nikoli končanega postajanja. Z drugimi besedami, pusti nas natanko tam, kjer smo bili – a enaki nismo več.«

- Nick Pinkerton, Sight & Sound

»Čudežu naproti, liričen, poduhovljen in čuten film, poln Malickovih značilnih potez: šepetajočih glasov, impresionističnih podob, eliptične zgradbe. A režiser tokrat pripelje eksperiment še dlje. Ideje, ki jih je raziskoval v Drevesu življenja, razvija naprej, pri tem pa se skoraj odreče tradicionalnemu pripovednemu loku. Film, v katerem gre bolj za vzdušje in trenutke kot za zaplet in like, deluje tako osebno, da se ob gledanju počutimo skoraj krive – kot da bi prisluškovali najbolj intimnemu pogovoru. /…/ Film, poln vsakdanje lepote.«

- James Mottram, Total Film

»Čudežu naproti pomeni za filmski svet to, kar so za književnost 20. stoletja pomenili avtorji, kot sta Joyce in Wolfe. /…/ Izvrstna vizualna opera /…/.«

- Elisa Scubla, The London Film Review

»/…/ nenadno plodoviti scenarist-režiser najde nežnost in lepoto v preprosti zgodbi o strasti, zakonski zvezi in izdaji, ki vse prej kot zabriše mejo med posvetnim in religioznim. /…/ prevzemajoče /…/ delo ustvarjalca, ki zna vedno znova ganiti in presenetiti. /…/ Lepota filma Čudežu naproti se skriva v tem, da ne vidi nikakršnega protislovja med verskimi prepričanji likov in splošno prepoznavnimi stopnjami, skozi katere gredo ti skupaj kot pari: zaljubljenost in ljubezen, razočaranje in prepir, izguba strasti in pasti skušnjave.«

- Justin Chang, Variety

»Glede na kratek rok nastanka od Drevesa življenja gre za pričakovano bistveno manj ambiciozen, a v marsičem tudi boljši film. V vsakem primeru je bistveno bolj osredotočen: Malick je odvrgel navlako vzporednega pripovedovanja povprek različnih kozmičnih in časovnih realnosti iz Drevesa življenja in se osredotočil na ozko pripovedno linijo, s čimer je Čudežu naproti opazno krajši in bolj kot njegovim zadnjim epskim filmom podoben zgodnjima Surovi baladi (Badlands, 1973) in Nebeškim dnevom (Days of Heaven, 1978).«

- Matic Majcen, Ekran

»V filmu Čudežu naproti ljudje prihajajo in odhajajo, pojavljajo se in izginjajo, stiskajo se in odrivajo, fluidno in pantomimično, hladno in odsekano, na videz defokusirano in brez logike, toda vse to le poudari njihovo izrezanost iz časa in obenem Malickovo bitko s časom. To, kar gledamo, je poetično panični pas de deux filmskega časa, napol wagnerjanska himna moči filma, vsemogočnega in nekomunikativnega kot Bog. Zdi se, kot da hoče Malick reči: če je film drevo življenja, kaj je potem življenje? Vse svoje filme bi lahko posnel vnaprej, toda prihranil jih je za konec, ker so pač edini način, da mu časa ne zmanjka.« ZA

- Marcel štefančič, jr., Mladina

»Čudežu naproti se gleda kot neskončni niz spominskih utrinkov iz ljubezenskega življenja moškega, Neila /../ Vsekakor je Čudežu naproti eno tistih del, ki nas ob prvem gledanju zmede, morda celo razočara, nato pa nam ob vsakem vračanju odstira nove in nove plasti, trenutke, katerih se sprva niti zavedali nismo. /../ Čeprav Čudežu naproti priča o spremembah v Malickovem pristopu k filmu /../ in na trenutke že skoraj preizkuša naše potrpljenje /../, gre vendarle za delo, ki kaže na kontinuiteto določenih malickovskih potez in h kateremu se velja večkrat vrniti /../.«

- Denis Valič, Pogledi

»Tako se meditacija o ljubezni spreminja v nadmeditacijo o Bogu. Čudež, o katerem govori film v naslovu, bi se zgodil, če bi bil Bog, kakor uči sveto pismo, Ljubezen. Ampak prej, kot bo prišlo do te večne harmonije, bo Malick posnel še kakšen dodatek ali opombo.«

- Peter Kolšek, Delo