Duh leta ’45

zgodba

»Želel sem posneti film o tistem trenutku v zgodovini, ko sta bili na prvem mestu solidarnost in skrb za sočloveka. /…/ Druga svetovna vojna je bila huda preizkušnja, bojevali smo morda največji kolektivni boj v zgodovini dežele. Čeprav so nekateri drugi narodi, denimo Rusi, utrpeli večje izgube, pa ni bila naša odločenost, da zgradimo boljši svet, nič manj trdna. Prepričani smo bili, da ne bomo nikoli več dopustili, da bi nam revščina, brezposelnost in razmah fašizma uničili življenje. Skupaj smo zmagali v vojni in skupaj lahko zmagamo tudi v miru. Če smo lahko načrtovali vojaške kampanje, zakaj ne bi mogli zgraditi hiš, vzpostaviti zdravstvene službe in prometnega sistema ter proizvesti stvari, ki jih potrebujemo za obnovo? Osrednja zamisel je bila skupna lastnina, kjer bi bili izdelki in storitve v korist vsem. Posamezniki ne bi smeli obogateti na račun vseh ostalih. To je bila plemenita misel, ki je uživala priljubljenost in podporo večine. To je bil duh leta 1945. Morda je prišel čas, da se spomnimo.«

- Ken Loach

Aktualen, zelo oseben in z veliko predanostjo narejen dokumentarec Kena Loacha obuja spomin na duh sloge in solidarnosti, ki je med drugo svetovno vojno prežemal Veliko Britanijo in prinesel idejo o novi, socialno pravičnejši družbi.

zanimivosti

Leto 1945 velja za pomembno leto v zgodovini Velike Britanije. Kmalu po prepričljivi zmagi na volitvah je laburistična stranka pod vodstvom Clementa Attleeja začela uresničevati veliki socialni načrt, ki je korenito spremenil podobo povojne države. Nova vlada je nacionalizirala ključne veje industrije, med drugim rudnike, železnice, plinska podjetja, električne centrale, ladjedelnice ter britansko centralno banko. Kmalu je sledila še uvedba brezplačne zdravstvene oskrbe ter sprejetje listine, ki je zagotavljala denarno podporo vsem pomoči potrebnim. Ta ‘novi socializem’ je prežemal občutek skupnosti in razredne zavesti, ki je se je ohranil še nekaj prihodnjih desetletij. Skoraj vsi omenjeni uspehi pa so postali žrtev reform Margaret Thatcher, predsednice vlade med letoma 1979 in 1990.

iz prve roke

»Starejša generacija nas lahko marsičesa nauči, a spomini se bodo izgubili, saj so tisti, ki so bili dejavni v obdobju ’45, zdaj v svojih osemdesetih in jih kmalu ne bo več. Spomnini na njihove upe in sanje … Podrobnosti iz politike so nekaj drugega, a vizija sveta, ki ne temelji na pohlepu – kot pravi neka ženska v filmu –, ampak na prepričanju, da moramo drug drugemu pomagati, skrbeti drug za drugega … tega danes ni več.«

- Ken Loach, režiser

portret avtorja

Ken Loach (1936, Nuneaton) se je na Oxfordski univerzi, kjer je študiral pravo, prvič srečal z gledališkim delom. Filmsko pot je začel leta 1963 kot pomočnik režije pri BBC. O avtorjevi občutljivosti za pereča socialna vprašanja ter nagnjenosti k socialnemu realizmu in naturalističnemu stilu priča že prva iz serije televizijskih dram The Wednesday Play z naslovom Cathy Come Home (1966). Vpliv Loachevih del, ki so nastajala v okviru mreže BBC, je v umetniškem in družbenem pogledu neizmeren. Sledili sta prvi filmski produkciji Poor Cow (1967) in Kes (1969). Čeprav je mednarodni javnosti znan v prvi vrsti kot režiser celovečernih igranih filmov, pa se je Loach še nadaljnji dve desetletji vračal k televizijskemu delu. Odločilen preboj mu je prinesel film Sodrga (Riff-Raff, 1990), naturalistični portret sodobne Britanije, za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 je isto nagrado prejelo še avtorjevo delo Dežela in svoboda (Land and Freedom) na temo španske državljanske vojne. Film Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes The Barley) je bil leta 2006 nagrajen s cansko zlato palmo. V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali komično dramo Išče se Eric (2009), zarotniški triler Irska pot (2010) ter komedijo Angelski delež (2012), s katero se je Loach lani že enajstič uvrstil v tekmovalni spored festivala v Cannesu, zanjo pa prejel tudi nagrado tamkajšnje žirije. Duh leta ’45 je režiserjev prvi dokumentarec po petnajstih letih. Trenutno pripravlja nov igrani film s svojim pogostim sodelavcem, scenaristom Paulom Lavertyjem.

Loachevi filmi so poželi številne lovorike najprestižnejših mednarodnih filmskih festivalov in domače nagrade BAFTA, leta 2009 pa je režiser prejel nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo. Avtorjeva dela so čustveno neposredna, aktualna in angažirana. Kljub pretanjenemu čutu za socialno ter politično realnost pa je tisto, kar poganja kri po žilah Loachevih filmov, neuklonljivi človeški duh.

kritike

»Loachev film je odkrito polemičen in pristranski – prepričljiv krik besa in žalovanja za tistim, kar smo nekoč imeli in si dovolili vzeti. /…/ S pomočjo razgretih pričevanj intervjuvancev in sijajno izbranih arhivskih posnetkov /…/ nas Loach poziva, da se upremo silam zasebnega pohlepa in brezbrižnosti. Film se konča s prizori množičnih protestov – Occupy, UK Uncut, Defend the NHS –, medtem ko v ozadju doni Jerusalem. Loach je preveč inteligenten filmar, da bi namigoval, da bo upor preprost – a hkrati preveč optimističen, da bi dejal, da je nemogoč.«

- Philip Kemp , Sight & Sound

»/…/ nežen in human film /…/ deluje hkrati kot žalostinka, himna ter glasen poziv sodobnim politikom in volivcem. /…/ Loach ganljivo ugotavlja, da se moramo za boljšo prihodnost ozreti v preteklost.«

- Dave Calhoun, Time Out London

»Zagovorniki svobodnega trga in vsi drugi z desne bodo nad Duhom leta ’45 zgroženi, pri tem pa bodo kot običajno zanemarili dejstvo, da tako kot pri Loachevih igranih filmih politična agenda tudi tu temelji na sočutju do malega človeka in prepričanju, da ima ta pravico do pravične obravnave, dostopa do skupnih dobrin, zaposlitve, zdravstvenih storitev in primernega bivališča.«

- Graham Fuller, The Arts Desk

»Loachev film /…/ gledalca izmenično prevzame, potre in – kot vsi najboljši dokumentarci o perečih vprašanjih – spravi v bes; ter je kot tak obvezno čtivo. /…/ Duh leta ’45 je fascinanten in pomemben dokumentarec, ki bi ga moral videti vsak in bi ga morali predvajati pri urah zgodovine vsepovsod.«

- Matthew Turner, View London

»Tisto, kar pri filmu morda najbolj prevzame, je poziv starejši generaciji, naj spodbudi izdano mladino delavskega razreda ter ji posreduje svoje znanje in izkušnje. Film, ki vsebuje sijajno arhivsko gradivo in intervjuje /…/, je strasten in izrazito oseben, hkrati pa narejen s tipično Loachevo človečnostjo, inteligenco in slogovno eleganco. Spravil me je do solz.«

- Jason Solomons, The Observer

»Loachev nostalgični priklon rojstvu socialne države in duhu [Williama] Beveridgea je ravno pravšnji za naše obdobje zategovanja pasu.«

- Peter Bradshaw, The Guardian

»Loachev film verjetno res ni najbolj natančen zgodovinski pregled, kot mu očitajo nekateri britanski kritiki. Sicer pa to niti ni bil njegov namen: filmu ne gre toliko za zgodovino kot za sedanjost. Za sedanjost neoliberalistične »paradigme«, ki je postala že tako opresivna, da briše tudi sam spomin na socialno državo, za zgodovino pa le toliko, kolikor se z njo upira izbrisu tega spomina.«

- Zdenko Vrdlovec, Dnevnik