LJUBIMKA

Gledališka predstava – monodrama

Arnold Wesker – Ljubimka

(The mistress, 1988)

Iz italijanščine prevedla Samanta Kobal

Režija Samanta Kobal

Ljubimka/Samanta Millner  Urška Bradaškja

Scena, kostumi Samanta Kobal, Urška Bradaškja

Avtorska glasba Dušan Kitić

Ljubimka je zanimiva in zagonetna dramska zgodba o ženski, ženski duši, ženskih strahovih, ki so plod neusmiljene, hiteče in brezkompromisne moderne dobe, ki gradi na popolnih podobah in izmuzljivih idealih. A hkrati je to univerzalna zgodba o človeški minljivosti, hrepenenju, neuresničenih ljubeznih, razočaranjih in srečnih trenutkih, ki jih v toku življenja živimo in okusimo vsi mi. V ljubimki, Samanti Millner se skriva ves svet, celo vesolje barv, paleta okusov, čustev in razpoloženj, ki tvorijo razmišljujočega in čutečega človeka. V njej se pretakajo reke čustev, spoznanj, védenj, naučenih družbenih pravil, hotenj, ki jo begajo, pehajo z enega brega na drugega, ji vedno znova odpirajo nova vprašanja ter jo zato potiskajo iz negotovosti v še večjo negotovost. Iz želja v zanikanje želja. Iz hrepenenja v kaznovanje. Iz stvarnega sveta v svet fantazije, domišljije in blodenj.

Samanta Millner je ugledna gospa, iz ugledne družine, modna oblikovalka, samska v zgodnjih srednjih letih. Lepega izgleda in omikanega duha, vedno v toku s časom in vedno v skladu z družbenimi normami. Edina njena, recimo ji hiba, je dejstvo, da je svoje čustveno in partnersko življenje omejila na biti samo ljubica. Nikoli se resno vezati, nikoli se poročiti in res nikoli imeti otrok, ki v navezi z zakonom uničujejo telesno in duševno počutje, kalijo mir, odžirajo svobodo in individualnost. Vedno in povsod se držati pravila neodvisnosti, svobode bivanja in odločanja.

Kot izvemo iz njene zgodbe je bila paleta ljubimcev nič kaj zavidanja vredna in prav zaradi tega se je njeno življenje lahko po vsakem ljubimcu, emocionalno nedotaknjeno, odvijalo naprej. Ampak v življenju je vedno kakšen ampak. Takšen ampak, ki nam ustaljeni ritem bivanja obrne na glavo, zmeša nam koordinate, razburi čustva. Počasi, počasi začne v nas tleti ogenj, ki zlagoma prerašča v neobvladljiv požar, ki vase požira človeško notranjost in razsodnost. Požar brez predsodkov pohrusta neštete maske, ki si jih nadevamo pred zunanjim svetom in pred lastnimi najgloblje skritimi kotički. Požar zavre kri v žilah, srce požene v divji galop in ni je sile na tem svetu, ki bi bila sposobna zaustaviti ta naravni proces odkrivanja resničnih hrepenenj. Pred seboj neusmiljeno uničuje vsa naša prepričanja, principe, pravila in lažne želje. Na pogorišču se znajdemo sami z našimi najglobljimi čustvi in hrepenenji, tistimi, ki smo jih leta in leta s trudom in pridnostjo zatirali in jim zanikali življenje.

In tukaj se naša zgodba prične. Na začetku. Na začetku, ko se Samanta Millner zave, da so človeške zgodbe minljive, da so srečni trenutki v življenju redki, da so prave ljubezni redke, da sta sreča in harmonija težko dosegljivi stanji duha, da »dele v harmoniji« ne podedujemo skupaj z geni in priimkom. V takih trenutkih, ko je človek sam s seboj se v njem odprejo vsi skriti kotički duše, ki jih je leta in leta imel v oblasti. A zdaj so mu ušli izpod nadzora. Kar naenkrat se sam znajde, na štiri oči s svojimi potlačenimi željami, s krivdo, s pravili, ki mu jih je vsilila družba, vera, družina. Kako naprej?

»Bog mi pomagaj, katero nesrečo naj izberem za prvo?«

Kako naprej za Samanto ni več samo bežno in nepomembno vprašanje, ampak v trenutku zavrnitve s strani edine osebe, ki jo je kdajkoli ljubila, postane, kako naprej, eksistencialno vprašanje. Postane vprašanje nujnosti in smiselnosti njenega obstoja. Postavi jo pred dejstvo, začeti življenje na novo in zavreči vse tisto, kar jo definira, označuje in lažno osmišlja ali si drzniti in izbrati novo pot. Za nove poti je potreben pogum, potrebna je odločnost. Potrebno je biti prepričan v to, kar želiš doseči. Kaj pa če to ni resnična želja in je samo še ena od iluzij življenja. Odločitve, odločitve, odločitve!!! Nešteto jih je, iz dneva v dan. Kaj izbrati?

Sebe?

Nališpano masko, ki jo nadenemo pred zunanjim svetom?

Spoštovano ime?

Še enega odurnega ljubimca?

Nov kroj za večerno obleko?

Moškega, ki ga ljubimo?

Odločitve, odločitve, odločitve!!!

»Pomisli, živet enkrat in nikoli izkusit take ekstaze, pomisli.«

Pomisli!