Abeceda

zgodba
»Osemindevetdeset odstotkov otrok se rodi visoko nadarjenih. Po šolanju je takšnih le še dva odstotka.« – citat iz filma

Ne glede na to, katero šolo smo obiskovali, sledimo vzorcem mišljenja, ki izvirajo iz zgodnjega obdobja industrializacije, ko je bil cilj ljudi oblikovati v dobro delujoče člene v proizvodni verigi. Učni program se je od tedaj močno spremenil, šola ni več kraj avtoritativnega urjenja, obsedenost s predpisanimi standardi pa učne ure opredeljuje bolj kot kadarkoli prej. Storilnost, vodilo tekmovalno naravnane družbe, je postala neizprosno merilo za vse. A enosmerna osredotočenost na tehnokratske učne cilje in nekritično ponavljanje iz konteksta iztrganih podatkov bosta morda zatrla prav tisto igrivo ustvarjalnost, ki bi nam lahko pomagala – brez strahu pred neuspehom – pri iskanju novih rešitev za ekonomsko, družbeno in politično krizo, s katero se soočamo. Skoraj vse tovrstne razprave se osredotočajo na tiste oblike tekmovalnega izobraževanja, ki naj bi učencem zagotovile največji uspeh, Wagenhoferja pa v nasprotju s tem zanima način razmišljanja, ki se skriva zadaj. Tisto, česar se naučimo, oblikuje naše zaloge znanja, kako se učimo, pa oblikuje naše mišljenje.

Analiza in obsodba tekmovalno naravnanega sodobnega izobraževalnega sistema ter poziv k izobraževanju, ki bi temeljilo na človeški domišljiji in ustvarjalnosti.

zanimivosti
»Ljudje imamo izjemen dar – dar domišljije. Vsako področje človeške kulture je posledica te edinstvene sposobnosti. Sposobnosti, ki je prinesla neverjetno pestrost človeške kulture, pobud, iznajdb, pa tudi šest tisoč jezikov, ki jih trenutno govorimo na svetu. Naša vrsta je ustvarila Hamleta, Mozartova dela in industrijsko revolucijo, hip hop, jazz, kvantno mehaniko, teorijo relativnosti, reaktivni motor in vse tiste stvari, ki pričajo o izrednem vzponu človeške kulture. A mislim, da to sposobnost sistematično uničujemo – tako pri sebi kot pri svojih otrocih. /…/ Če bomo v šolah ustvarili prave pogoje, če bomo cenili vsakega učenca takšnega, kot je, in tako, kot je treba, bomo priča razcvetu.«
- Sir Ken Robinson, strokovnjak na področju izobraževanja

»Nikogar ne moreš prisiliti v izobraževanje, lahko ga le povabiš. /…/ Vse, kar ljudem pomaga, kar jih povabi, opogumi in navdihne, da izkusijo nekaj novega in drugačnega, je dobro za možgane in zato dobro za družbo.«
- Prof. Dr. Gerald Hüther, raziskovalec možganov

»Pravijo, da bi otroci morali življenje jemati resno. V resnici pa je prav igra tisto, kar bi morali jemati resno.«
- Arno Stern, ustvarjalni pedagog in raziskovalec

»Ustvarjalnost je bistvenega pomena za naslednjo stopnjo človeške družbe.«
- Thomas Sattelberger, bivši vodja kadrovske službe pri Deutsche Telekom

»Zame obstajata dva koncepta: koncept strahu in koncept ljubezni. In če smo doslej živeli s konceptom strahu, je čas, da to spremenimo.«
- Pablo Pineda Ferrer, prvi Evropejec z Downovim sindromom, ki je diplomiral na univerzi, ter protagonist filma Jaz bi tudi (Yo, también)

iz prve roke
»Po filmih Mi hranimo svet in Denar sveta grobar, ki sta govorila o poteh hrane in pretoku denarja, sem se vprašal, kako je razvoj lahko sploh šel v tako napačno smer. Zakaj kulture in družbe, ki se imajo za visoko razvite, končajo v vrtincu strahovitih kriz? Zakaj smo tako nesrečni, četudi imamo na videz vse? Zakaj živimo v stalnem strahu za svoj obstoj, čeprav naše nacionalne ekonomije proizvajajo nepredstavljivo bogastvo? Zakaj je to bogastvo tako neenakomerno porazdeljeno? Zakaj dajemo prednost družbam, ki so zaprte in temeljijo na strahu, pred tistimi, ki so odprte, svobodne? Zakaj živimo v pridobitniško namesto delavno naravnani družbi? Odgovor na vsa ta vprašanja bi rad našel v pričujočem filmskem projektu. In odgovor – tu se strokovnjaki in misleci, znanstveniki in laiki strinjajo – se glasi: Vse je odvisno od tega, kako smo pripravljeni na življenje, kako smo vzgojeni, socializirani in, ne nazadnje, izobraženi – z drugimi besedami: v katero ‘abecedo’ smo vpeljani in z njo poslani v svet. /…/ Namen tega filma ni bil primerjati ali celo vrednotiti izobraževalnih sistemov, ampak – glede na neobvladljivo obstoječe stanje – gledalce povabiti na popotovanje, katerega cilj je spodbuda, da se premaknejo in sami naredijo prvi korak. /…/ Mnogi izmed nas povezujemo izobraževanje z enim krajem, in ta kraj je šola. Skoraj vsak izmed nas v tako imenovanem zahodnem svetu je na eni ali drugi točki svojega življenja obiskoval šolo. Povsem drugo vprašanje pa je, ali smo bili pri tem deležni izobrazbe. Šola kot ustanova je sestavni del naše družbe že več kot stoletje in za mnoge je misel, da bi živeli brez nje, nepredstavljiva. Vendar pa v številnih regijah, deželah in družbah ni tako; ljudem ni dano, da bi se naučili kulturnih veščin, kakršne so branje in pisanje ali osnove računanja. Poročanje o tem ni cilj mojega filma. Njegov namen je, da pomete pred lastnim pragom. Nekaj je namreč gotovo: čeprav je naš zahodni sistem tako imenovane moderne, napredne družbe prišel do mrtve točke, nam ga skušajo prodati kot idealno formulo, za katero ni alternative. Za edino rešitev razglašati nekaj, čemur je že davno potekel rok uporabe, pa ni niti pošteno niti odgovorno. Kot nas uči zgodovina, novo namreč ni le nadaljevanje starega. /…/ Ko snemaš film o izobraževanju, lahko snemaš vse, razen šol. Šole so ahilova peta vsake družbe, zato na tem področju ni nobenega napredka. V resnici ne gre za izobraževanje ali otroke in njihovo prihodnost, gre za oblast in ideologijo. V Evropi nastalega zahodnega sistema ne moremo več imenovati izobraževalni sistem. Sprevrgel se je v nič več kot dresuro. Ta sistem zanima eno samo vprašanje: Ali ustvarja posameznike, ki bodo konkurenčni na trgu delovne sile? /…/ Živimo v svetu, v katerem se vse ocenjuje. Ta tekmovalnost, ki se začne v šoli, nas na dolgi rok uničuje. Banke in podjetja lahko primerjaš z drugimi bankami in podjetji. Pri državah gre težje, pri ljudeh – še posebno otrocih – pa je sploh nemogoče.«
- Erwin Wagenhofer, režiser in soscenarist

»Kako bi radi poslali svoje otroke v svet? Jih želimo pripraviti na družbo strahu ali hočemo, da bi živeli v svobodi, solidarnosti in sreči? Čas je, da spremenimo način mišljenja. Najdemo nove zamisli in oblikujemo nove koncepte. ‘Izobraževanje’ lahko nadomestimo s ‘spoštovanjem’, ‘profit’ z ‘vrednostjo’, ‘strah’ z ‘ljubeznijo’. Ni torej čas za nove črke, ampak za novo abecedo vrednot.«
- Erwin Wagenhofer, Sabine Kriechbaum, André Stern

portret avtorja
Erwin Wagenhofer (1961, Spodnja Avstrija) je diplomiral na dunajskem Inštitutu za tehnologijo, kot asistent kamere sodeloval pri različnih televizijskih produkcijah ter igranih in dokumentarnih filmih, leta 1987 pa začel delati kot svoboden filmski ustvarjalec in predavatelj. Abeceda je sklepni del trilogije, ki jo sestavljata še izjemno uspešni dokumentarec o hrani in globalizaciji Mi hranimo svet (We Feed the World, 2005) in Denar sveta grobar (Let’s Make Money, 2008), v katerem se režiser kritično loti globalnega finančnega sistema.

kritike
»Abeceda je polemična kritika standardnih izobraževalnih postopkov, kakršne izvajajo v večjem delu sveta. Film je v svojem bistvu razprava, ki družbe roti, da zmanjšajo pritisk na mlade in v izobraževanju namesto tekmovalnosti sprejmejo filozofijo sodelovanja, s tem pa otrokom omogočijo boljši razvoj.«
- Nick Cunningham, IDFA

»Če je kapitalizem – kot ga režiser znova opiše – sistem strahu, zaradi katerega je svoboden razvoj težak ali nemogoč – kaj bi lahko potem bil protimodel? Kako bi se morale družbe razvijati, da bi se otroci lahko neobremenjeno učili in odkrivali svojo ustvarjalnost? ‘Živeti moramo drugače,’ je Wagenhofer sporočal že s filmom Mi hranimo svet. Ta občutek nujnosti je značilen za njegovo delo. Z njim se izogne retoriki katastrofe, ki ji podlegajo nekateri njegovi kolegi, in postane tečnoba, ki trdi, da ni odgovoren sistem, pač pa vsak posameznik. Zahteva po lastni drži ni bila še nikoli bolj odločna kot v Abecedi.«
- Oliver Kaever, Die Zeit