Slika, ki je ni

zgodba
»Na svetu je toliko podob, da se nam zdi, da smo videli vse, razmislili o vsem. Že več let iščem sliko, ki manjka. Fotografijo, ki so jo med letoma 1975 in 1979, v času svojega vladanja Kambodži, posneli Rdeči Kmeri. Slika sama seveda še ne dokazuje množičnega pokola, pripravi pa nas k razmišljanju. K ustvarjanju zgodovine. Zaman sem jo iskal po arhivih, v dokumentih, na kamboškem podeželju. Zdaj vem: ta slika mora manjkati … pravzaprav je sploh nisem iskal. Mar ne bi bila obscena in brez pomena? Zato sem jo ustvaril sam. Kar vam ponujam danes, ni neka določena podoba ali iskanje ene same podobe, to je podoba nekega iskanja: iskanja, ki ga omogoča film. Nekatere slike morajo vedno manjkati in neprestano jih morajo nadomeščati druge: v tem gibanju so življenje, boj, bolečina in lepota, žalost izgubljenih obrazov in razumevanje tega, kar je nekoč bilo. Včasih plemenitost, celo pogum – a pozabljenje nikoli.«

Režiser se s pomočjo miniaturnih glinenih figuric in drobcev arhivskih posnetkov vrača v čas svojega otroštva ter nam pričara nepozabno podobo nepredstavljivega: življenja in smrti v času Pol Potovega režima Rdečih Kmerov. Slika, ki je ni je bila premierno prikazana na festivalu v Cannesu, kjer je prejela glavno nagrado v sklopu Posebni pogled, nominirana pa je tudi za oskarja za najboljši tujejezični film.

iz prve roke
»/…/ Slika, ki je ni je zelo oseben film; pripoveduje o obdobju mojega življenja, ko sem bil še otrok. Ideja, da lahko življenje znova obudimo z glino, s pomočjo vode in sonca, mi je odprla nove možnosti za raziskovanje filma. /…/ Snemali smo že leto in pol, ko sem dobil zamisel o glineni figurici, o življenju, ki pride iz zemlje. Vse sem spremenil. Takoj lahko vidite, kako močne, kako poetične so te podobe. Gre za kipce odraslih, ki pa so videti, kot bi jih naredili otroci. Samo veliki umetniki – Chagall, Kandinski, včasih Picasso, Miró – znajo ustvariti slike, ki so videti kot otroške in so hkrati tako lepe. Mislim, da so v sebi ohranili nekaj iz svojega otroštva, tisto nedolžnost, ki jo vsak dan pomalem izgubljamo. /…/ to je nekaj, kar preprosto moraš narediti: poročati ne o grozi, ampak o dostojanstvu in človečnosti ljudi, ki so umrli. /…/ umetnik prispeva več kot le pričevanje: umetnik prinese domišljijo, ustvarjalnost, idejo, kako se boriti proti totalitarizmu. Film sem posnel, ker želim, da bi ta zgodba pripadala vsem. To je moja zgodba, posneti sem jo moral jaz, a kar se je dogajalo v Kambodži, se je dogajalo povsod. /…/ Naše delo ni delo zgodovinarjev. Njihov pristop je zelo znanstven. Včasih celo zavračajo pričevanja. Tudi sodstvo v primeru genocida ne more rešiti vsega, sodniki ne morejo najti vse resnice. Ne obstaja le ena resnica. Filma sem se lotil, ker gre le za mojo resnico in ne za resnico vseh. Menim pa, da se lahko umetnost – knjige in filmi – kosa z delom zgodovinarjev in sodstva. Film namreč ljudem odpre nove možnosti. Ko ga gledajo, ga gledajo skupaj z drugimi, se pogovarjajo … V trenutku postanejo drugačni. /…/ Ko sem začel gledati in delati filme, sem sprva verjel, da lahko film ujame resničnost. /…/ Veliko časa sem porabil, da bi v podobi našel resnico. Trideset let kasneje lahko povem, da v filmu ni resnice, so le naši občutki – film nas lahko pripelje na pot, na zelo dolgo popotovanje proti resnici. In to je veliko. Resnica je tisto, kar občutimo po ogledu filma, ne pa podoba sama.«
- Rithy Panh, režiser in soscenarist

portret avtorja
Rithy Panh se je rodil v Phnom Penhu leta 1964. Ko je bil star enajst let, so Rdeči Kmeri njegovo družino poslali v delovno taborišče, kjer so zaradi izčrpanosti ali podhranjenosti vsi njegovi bližnji izgubili življenje. Leta 1979 je petnajstleten zbežal na Tajsko in se še istega leta znašel v Parizu. Tam se je začel zanimati za film in kasneje diplomiral na filmski šoli IDHEC (Institut des Hautes Etudes Cinématographiques, danes Fémis). Življenje pod Rdečimi Kmeri in zapuščina njihovega režima sta postali glavni temi njegovih del. Leta 1989 je debitiral s filmom Site 2, ki mu je sledil niz dokumentarcev o življenju v Kambodži. Po vrnitvi v domovino je postal vodilna osebnost tamkajšnje industrije dokumentarnega filma. Je tudi ustanovitelj in direktor kamboške organizacije Bophana: Audiovisual Resource Center, katere cilj je ohranjati zgodovino kamboškega filma in fotografije. Med njegove mednarodno priznane filme sodita zlasti S-21, la machine de mort Khmère rouge (2003) in Duch, le maître des forges de l’enfer (2011).

kritike
»Eden tistih filmov letošnjega [Newyorškega filmskega] festivala, ki jih ne smete zamuditi. /…/ Film, ki vas bo vznemiril in na trenutke šokiral – deloma avtobiografija deloma obtožba –, zapolnjuje vrzel, ki jo nakaže naslov: ustvari podobo norosti, natančneje, vladavino Rdečih Kmerov v Kambodži v sedemdesetih letih. /…/ Režiser z izjemno eleganco pripoveduje svojo zgodbo in zgodbo opustošene dežele, pri tem pa uporabi arhivsko vizualno gradivo, pretresljivo intimno naracijo /…/ in majhne glinene figure, ki /…/ postanejo dvojniki moških, žensk in otrok, podvrženih nepredstavljivim grozotam.«
- Manohla Dargis, The New York Times

»Skrajno mračne zgodbe, kakršna je Panhova, lahko delujejo nekoliko moreče, a raven abstrakcije, ki jo prinašajo te negibne diorame, nekako naredi njegove spomine /…/ še bolj ganljive. /…/ Brutalne zgodovine svoje dežele se je Panh lotil že večkrat /…/, a kakor je Maus Arta Spiegelmana (ki opisuje holokavst z mišmi v vlogi Židov in mačkami v vlogi nacistov) našel način, da bralce prebudi iz njihovega udobja zgodovinske nočne more, to uspe tudi Sliki, ki je ni. Nekatere stvari so tako grozljive, da jih je morda treba prikazati kot nečloveške.«
- Mike D’Angelo, The Dissolve

»Panh pripoveduje svojo zgodbo s presenetljivo kombinacijo rdečekmerskih propagandnih filmskih novic in malih glinenih figuric. Morda je bil to edini način, da se je lahko spopadel z bolečimi spomini. Podobno kot otroške žrtve zlorab socialni delavci včasih prosijo, da povedo svojo zgodbo s pomočjo plišastih igrač, pripoveduje Panh del lastne zgodbe s pomočjo omenjenih figuric. Poleg te ravni tragedije in bolečine ima Slika, ki je ni v sebi element godardovske refleksije: manjkajoča slika je definitivna podoba resnice, ki jo Panh išče.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»Izraz ‘dokumentarec’ je za opis tega izjemnega dela neustrezen. Slika, ki je ni je čudovito podana prvoosebna pripoved o nočni mori, ki se je v resnici zgodila in ki ji je režiser Rithy Panh uspel pobegniti. Kot nam pove v filmu, manjkajoča slika v resnici ne manjka, ampak še naprej živi v njem in je vir podob, ki jim ne more ubežati in ki bi se jih rad rešil. Na koncu filma nam Panh pove: ‘Manjkajočo podobo zdaj izročam vam.’ Panh nam preda skupno odgovornost, da zgodbe tistih, ki jih ni več med nami, prenesemo naprej, tako da spomini na te zločine genocida ne bodo nikoli pozabljeni. S Sliko, ki je ni nam je Rithy Panh dal idealno umetniško sredstvo za dosego tega plemenitega cilja.«
- Christopher Bourne, Twitch