Grand Budapest HotelThe Grand Budapest Hotel, 2014, VB, NemčijaRežija: Wes Anderson Jezik: angleški Igrajo: Ralph Fiennes, F. Murray Abraham, Mathieu Amalric, Adrien Brody, Willem Dafoe, Jeff Goldblum, Harvey Keitel, Jude Law, Bill Murray, Edward Norton, Saoirse Ronan, Jason Schwartzman, Léa Seydoux, Tilda Swinton, Tom Wilkinson, Owen Wilson, Tony Revolori komedija, 1h40min 9.5.2014 ob 20.30 - FILM JE ZAKON+CAPRISOVA PREMIERA
Brezčasna zgodba o prijateljstvu, časti in izpolnjenih obljubah, posneta po navdihu klasičnih hollywoodskih komedij iz 30-ih let in spominih dunajskega pisatelja Stefana Zweiga, je divje kinetična krimi-komedija, ki od režiserjevih značilno ekscentričnih likov poka po šivih. zanimivosti iz prve roke »S filmom Grand Budapest hotel je Wes ustvaril pravo pravcato ‘caper’ komedijo, polno preoblek, pregonov in pobegov, ki pa jo vseskozi preveva tisti prepoznavni trpko-sladki podton. Vse Wesove filme zaznamuje idiosinkratična lahkotnost, v katero so v resnici zavite resne teme, pa tudi močna čustva. Gre za nenavadno mešanico, ki je ne zna posnemati nihče, saj izvira iz Wesove notranjosti, iz povsem osebnega smisla za humor in dojemanja sveta. Ne nazadnje je spet ustvaril lastni, izmišljeni čas in svet, v katerem živijo pogumnejši, bolj načelni ljudje, ki pa se znajo tudi bolj zabavati.« »Vsakič ko Wes posname film, prinaša ta povsem svojo realnost – hkrati s filmom moramo ustvariti ves svet.« »Saj poznate Saint-Exupéryjevega Malega princa? Wes Anderson je ta mali princ, le da je odrasel.« portret avtorja Anderson se je z doslej osmimi celovečerci dodobra uveljavil kot eden najvplivnejših in najizvirnejših ameriških filmskih ustvarjalcev svoje generacije. Prepletajoč številne vplive (od Orsona Wellesa, Françoisa Truffauta, Martina Scorseseja, Mika Nicholsa in Hala Ashbyja do J.D. Salingerja in Snoopyja) je izoblikoval svojevrsten in prepoznaven slog, mešanico visoko stilizirane estetike, ekscentričnega humorja in humanizma; popoln spoj stila in substance. kritike »Tista običajna kritika zoper Wesa Andersona – češ da več stavi na videz kot na vsebino – bo tokrat izzvenela še bolj prazno kot po navadi. Morda pa vas Grand Budapest hotel, očarljiva komedija, umeščena v 30. leta prejšnjega stoletja, s svojo neskončno privlačno zunanjostjo res lahko premami, da spregledate njeno duhovno ostrino in čustveno globino. Zamotana zgodba o umoru, tatvini, zaroti in nenavadnem prijateljstvu, večplastna kot doboš torta in skoraj tako sladka, priča o neverjetno ambicioznem in velikopoteznem razpoloženju ustvarjalca – ta svoje like še vedno razmešča v detajlno začrtane diorame, a da ne bo pomote: tokrat z živo zavestjo fašizma, vojne in razkroja, ki bodo zdaj zdaj vdrli v njihov ljubeče, ročno izdelani svet. Rezultat ni predajanje zatohli nostalgiji, pač pa živo utripajoča in fantastična oživitev izginule dobe z blestečo predstavo Ralpha Fiennesa, ki Andersonovi najnovejši umetniji podeli pristno dušo in srce.« »Anderson je s tem filmom ustvaril skrajno simpatično vizijo predvojne Evrope – morda nič bolj resnično od tiste iz lahkotne dunajske operete, na kateri sloni velika večina hollywoodskih 30-ih, pa vendar je to edinstven in privlačen konstrukt. Spreten, živahen in duhovit film je hkrati prežet z otožno slutnjo bližajočega se pogroma.« »Ob prvem kadru boste vedeli, da se nahajate v Deželi Wesa Andersona. Slikoviti, bujni, sentimentalni in tako očitno domišljijski. Pa še za počit smešni, na gosto obljudeni z brkatimi komedijanti na čelu z izjemnim Ralphom Fiennesom v vlogi hotelskega receptorja. Film je nalezljivo smešen in že na prvi pogled je jasno, da so se vsi – od igralcev, režiserja-scenarista, direktorja fotografije Roberta Yeomana, scenografa Adama Stockhausena, skladatelja Alexandra Desplata in kostumografinje Milene Canonero dalje – neskončno zabavali.« »Čeprav črpa iz predloge – zlasti iz zapisov dunajskega intelektualca Stefana Zweiga, pokloni pa se tudi drugim imenom medvojne književnosti –, je eden najodličnejših ameriških sodobnih auteurjev iz pravega potpurija referenčnih točk zlepil kolaž fantazijske pustolovščine, ki se tako brezhibno staplja s preostankom avtorjevega opusa, da je v prvi vrsti in povsem njegov. Vendar Anderson v okviru svojega značilnega eksperimentiranja ostaja očarljiv in prepričljiv pripovedovalec, ki igralcu ponudi pravo igrišče – Ralphu Fiennesu pa eno najsijajnejših vlog v karieri. Kljub temu da Grand Budapest Hotel, zvest Andersonovi viziji, vsebuje obilo že znanih sestavin – od vzdušja do režiserjevih stalnih igralcev v malodane vseh vlogah –, je vse na tem filmu poštena in dobrodošla doza izvirnosti.« »Kot je filmski kritik Andrew Sarris nekoč zapisal o Ernstu Lubitschu, največjem mojstru vražje, a elegantne filmske komedije vseh časov: ‘Pri Lubitschu je zadostovalo, če je rekel, da je bil Hitler neolikan, in prav to je bilo poroštvo vsakršnega zla.’ Andersonovo stališče je tu precej podobno. Čeprav si ne zatiska oči pred objestnostjo, vulgarnostjo, celo zločinskostjo, ki se ji vdajajo ljudje najrazličnejšega kova, se vendarle poklanja nekemu času in prostoru, kjer je hierarhija okusa, kulture, jezika in vsesplošne omikanosti zasedala vrhovno mesto.« »Grand Budapest Hotel, zaznamovan z Andersonovim značilnim vizualnim pečatom – nenadni odkloni kamere, pospešeno zumiranje, hitra montaža –, je po stilu domač in prepoznaven, po tonu osvežujoče nov, predvsem pa eden režiserjevih najboljših filmov doslej.« »Skratka, Grand Budapest hotel je nostalgična evokacija nostalgije za duhom časa, ki se neizbežno izteka. A tisto, kar se zdi v njegovem delu najbolj dragocenega, se skriva drugje: to je namreč preprosto dejstvo, da je v njem vse (in vsakdo, vključno z njegovim vedenjem in vsemi njegovimi dejanji) tako nedvoumno utemeljeno, da kljub skrajni ekscesnosti, neobičajnosti in celo bizarnosti deluje nekako samoumevno in pristno. Tako neposredno in živo. Tega so zmožni le resnično redki stvarniki (fiktivnih) svetov. In Anderson se je s svojim zadnjim delom nesporno uveljavil kot eden izmed teh.« »Ko gledate Grand Budapest hotel, ki so ga navdihnili teksti Stefana Zweiga, imate občutek, kot da berete Včerajšnji svet, Zweigovo melanholično himno rajski, izginuli Avstro-Ogrski, “staremu svetu”, ki je izginil, še preden je Wes Anderson vanj vstopil. Najdete ga lahko le še v starih holivudskih filmih, ki so jih nekoč, tam v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stotelja, snemali srednjeevropski melanholiki in nostalgiki, holivudski gastarbajterji, ne le Ernst Lubitsch in Erich von Stroheim, ampak tudi bratje Marx. In v teh filmih je ta stari svet Srednje Evrope in Avstro-Ogrske tako stiliziran, tako otročje odbit, tako magično barvit, tako utopičen, tako eleganten, tako estetski, tako benevolenten, tako precizen, tako evropski, tako ruritanski, tako originalen in tako osamljen kot v Grand Budapest hotelu. Kot da ni nikoli obstajal. Kot da se je rodil v holivudskem studiu. Kot da je bil le vic.« ZELO ZA »Brez pretiravanja lahko zatrdimo, da gre za verjetno enega najžlahtnejših, najbolj kinetičnih in poglobljenih filmov v Andersonovem opusu. Grand Budapest hotel poleg čistega estetskega ugodja, ki ga znova ustvari tako, da poustvari izgubljene nostalgične domišljijske svetove, ki ležijo tako kot izmišljena gorska dežela Zubrowka na meji med realnostjo in domišljijo, prinaša tudi komično vsebino, ki se je najbrž ne bi sramoval niti sam Ernst Lubitsch. Film namreč izjemno lahkotno, z brezštevilnimi domiselnimi gegi in vrtoglavim tempom dokazuje, da lahko komedija kot žanr misli in razkrinka še tako travmatične teme, kot je zla slutnja fašizma na eni in popolnoma intimne tegobe posameznika na drugi strani. O tem, da je Grand Budapest hotel najbolj humanističen in hkrati poudarjeno političen Andersonov film doslej pa priča tudi to, da kot poglavitni vir navdiha avtor med drugim navaja prav Hollywoodske komedije iz tridesetih let in literarna dela Stephana Zweiga in Hannah Arendt.« »Grand Budapest hotel je avtorski film, kot je film sploh lahko avtorski, tisto, kar kritiki radi očitajo Andersonu grajenje fantazijskih svetov, ki samo od daleč spominjajo na resničen svet pa se tokrat izkaže kot dodaten plus. Anderson namreč na platnu oživi že davno izginuli duh predvojne Evrope, in sicer s toliko distance in domišljije, da ustvari povsem originalen svet, zato mu nihče ne more očitati potvarjanja ali ponarejanja dejstev. Besede ob koncu filma, s katerimi novi receptor opiše starega receptorja: »Mislim, daje njegov svet izginil veliko prej, preden je on vstopil vanj. Vendar pa je obdržal iluzijo o tem svetu z izjemno gracilnostjo,« bi tako lahko veljale tudi za režiserja samega. Grand Budapest hotel je namreč iluzija, zgrajena z velikim občutkom in spoštovanjem do časa in ljudi, ki so tokrat navdihnili Andersona.« »”Ljubljenec hipsterjev” Wes Anderson (ki je, roko na srce, svoj izraz našel, še preden je ta kar naenkrat izbruhnil v subkulturi), v svojem osmem celovečercu išče ravnotežje med vsebino in formo ter ga na koncu gotovo najde /../; njegova na Berlinalu premierno prikazana evropska pravljica se tako (skoraj) uvršča ob bok antologijskima Rushmore in Veličastnim Tennenbaumovim. Grand Budapest hotel je, če zavestno očarljivost za trenutek odmislimo, pod fasado prismojene komedije melanholična prilika o izginjajoči medvojni Evropi omike in civiliziranosti, ki jo bo pod svojim škornjem vsak čas zdrobila vulgarnost novega svetovnega reda /../.« »Dogajanje je skrbno inscenirano, vrhunsko stilizirano in ritualizirano, vendar hkrati »zaokroženo« z elementi presenetljive brutalnosti. V vsakem kadru je čutiti posebno avtorjevo skrb za detajle, o čemer navsezadnje priča tudi veličastna igralska zasedba, saj se celo v najmanjših vlogah pojavljajo sami znani, čeravno včasih temeljito maskirani igralski obrazi, izdatni odmerki črnega humorja pa delujejo kot protiutež pretirani vedrini in kot opozorilo, da vse le ni tako. lahkotno barvito, kot se zdi. Obešenjaška kriminalna komedija v vrhunski izvedbi.« »Wesu Andersonu v filmu uspe pripovedovati zgodbo, v kateri ne pogrešamo ničesar: zgodovinski namigi, nekatere klišejske poteze, humorja, hiter ritem, domišljija: vse se sklada in niha v ravnotežju, ki gledalca prevzame od prvega do zadnjega trenutka zgodbe Grand Budapest hotel.« |