Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju

Tretji in zadnji film petnajst let nastajajoče trilogije o človeški biti je švedskemu režiserju Royu Anderssonu prinesel zlatega leva na beneškem filmskem festivalu.

Sam in Jonathan sta potujoča prodajalca različnih zabavnih pripomočkov, kot so vampirski zobje, smejalna naprava in groteskna obrazna maska. Čeprav se jima njuni domnevni prodajni hiti ne zdijo posebej smešni, ljudi vseeno prepričujeta, naj jih kupijo. Na brezciljnem popotovanju srečata kapitana ladje, ki je opustil življenje na morju in postal brivec, učiteljico flamenka, ki rada otipava svojega mladega učenca, šepajočo natakarico, ki namesto denarja od strank sprejema poljube, ter vojaško brigado iz 18. stoletja, na čelu katere je kralj Karel XII. Roy Andersson nam z omenjenimi liki posmehljivo dokazuje absurdnost človekovega obstoja v primežu zahodne civilizacije.

iz prve roke
»Flamski slikar iz 16. stoletja, Bruegel starejši, je med svojimi renesančnimi mojstrovinami naslikal sijajno pokrajino z naslovom Lovci v snegu. Z vrha hriba nad majhnim flamskim mestom vidimo vaščane, kako drsajo po zamrznjenem jezeru v dolini. V ospredju se trije lovci in njihovi psi vračajo z lova. Z golih drevesnih vej nad njimi štiri ptice radovedno opazujejo naprezanje ljudi spodaj. /…/ zdi se, kot da tuhtajo: ‘Le kaj delajo ljudje tam doli? Zakaj so tako zaposleni?’ /…/ Goloba sestavljajo vsakdanje in neobičajne zgodbe, ki prikazujejo naše življenje v vsej njegovi veličini in trivialnosti, lepoti in tragediji, pretiravanju in žalosti – s panoramske perspektive, kot bi jih pripovedoval ptič, ki razmišlja o človeškem stanju. Golob je osupel nad ljudmi – nad njihovim početjem, nad njihovo norostjo, napuhom in razburjanjem – ter jih skuša razumeti. V trilogiji, v kateri Golob predstavlja tretji film, sem poskušal ustvariti napetost med banalnim, komičnim in tragičnim, pokazati dialektično in dinamično naravo človeške eksistence ter oblikovati misel, da človeštvo morda pluje proti apokalipsi, a tudi, da je izid v naših rokah. /…/ Menim, da vizualni portret človeškega bitja, tako v slikarstvu kot v filmu, pove več kot besede. Zaradi tega mi je pri srcu Beckett – npr. njegovo delo Čakajoč na Godota; tako trivialno je, lakonično, z liki, ki se napačno razumejo. Pa vendar je tako resnično. Moji prizori naj bi prikazali te nesporazume in napake ljudi, ki se srečajo, vendar v resnici ne vzpostavijo stika, saj jih med iskanjem tistega, kar se jim zdi pomembno, preganja čas. /…/ Mislim, da je Golob še jasnejši primer [kot Pesmi iz drugega nadstropja] tistega, čemur pravim ‘trivializem’. Gre za trivialno, privzdignjeno v nekaj bolj mikavnega. Vsa zgodovina umetnosti je polna trivialnosti, saj so del našega življenja. To me resnično navdušuje in v prihodnosti bi rad postal še bolj trivialen. /…/ S svojima prejšnjima filmoma sem se lotil nečesa, čemur pravim ‘abstrakcija’. Drznil sem si zapustiti realizem in naturalizem ter vstopil na področje abstraktne estetike. V Golobu sem šel morda še globlje v abstrakcijo, hkrati pa sem sliko naredil bolj jasno in bolj svetlo. Gre za odgovor na umetniško gibanje nova stvarnost (Neue Sachlichkeit), ki je cvetelo v Nemčiji v dvajsetih letih. Slike so bile zelo jasne, zelo konkretne, zelo ‘deutlich’. Navdihnil me je tudi fotograf tistega časa August Sander s svojimi portreti nemških družbenih razredov. Ena od fotografij (Slaščičar, 1928) prikazuje slaščičarja, ki v roki drži skledo in nekaj meša. Deluje ujeto, agresivno in nevarno. V eni sami, neapologetski podobi je Sander povedal nekaj ključnega o družbenem redu. Nekateri mojih najljubših slikarjev nove stvarnosti so Karl Hofer, Felix Nussbaum in Georg Scholz. Iz njihove kombinacije realnosti in fantazije je nastal abstrahiran, zgoščen realizem, nekakšen super-realizem. To sem pri Golobu želel doseči tudi sam. Abstrakcija je kondenzirana, izčiščena in poenostavljena; prizori naj bi delovali kot spomini ali sanje. /…/ Nelinearna pripoved, ki jo najdemo pri Homerjevi Odiseji, delu, ki tri tisoč let po svojem nastanku ohranja edinstveno globino in privlačnost, je bila prav tako navdih za ta film. Beseda irrfärd oz. Irrfahrt, ali tavanje, v švedščini in nemščini daje slutiti nepričakovane situacije. Odisejevo vijugasto Irrfahrt v Atene zaznamuje osupljiva mešanica logike, fantazije in presenečenja. Popotovanje v filmu Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju vključuje številne vidike eksistence, realnosti in časa. Epska narava in vsebina filma se napajata pri tematskem in kontekstualnem bogastvu Odiseje.«
- Roy Andersson

portret avtorja
Roy Andersson (1943, Göteborg) se je mednarodno uveljavil leta 1970, ko je njegov prvi celovečerec Švedska ljubezenska zgodba (En kärlekshistoria) osvojil štiri nagrade na Berlinskem filmskem festivalu. Leta 1975 je začel uspešno kariero režiserja televizijskih oglasov, ki so mu poleg osmih canskih zlatih levov prinesli tudi finančna sredstva za snemanje filmov. Leta 2000 je v Cannesu prejel posebno nagrado žirije za Pesmi iz drugega nadstropja (Sånger från andra våningen), prvi del trilogije »o tem, kako je biti človek«. Sedem let kasneje je bil na omenjenem festivalu prikazan drugi del trilogije Ti, ki živiš (Du levande). Filma sta utrdila Anderssonov osebni slog, ki ga zaznamujejo statični posnetki, do potankosti premišljene podobe ter preplet absurdnega humorja in človečnosti. Leta 2009 ga je Muzej moderne umetnosti v New Yorku počastil z razstavo, na kateri si je bilo poleg njegovih filmskih del mogoče ogledati tudi nekaj televizijskih oglasov. Anderssonov peti celovečerec Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju je tretji in zadnji del petnajst let nastajajoče trilogije.
Več o režiserju na http://www.royandersson.com/eng/

kritike
»/…/ nemirni in neprizanesljivi Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju /…/ se loteva bolečih resnic, ki jih vsak pozna, a se z njimi raje ne sooči. Film s čudaškim, v studiu zgrajenim hiperrealizmom ter liki bolnega videza, ki so nam znani iz Anderssonovih kasnejših del, je kljub svoji skrbno manikirani površinski umirjenosti z obupom prežeta in jezna vizija brezčutnega sveta, v katerem so za vso bedo in grozo, ki nas obdajata, krive človeška brezbrižnost, otopelost in aroganca – stvari, za katere smo odgovorni tako individualno kot kolektivno.«
- Olaf Möller, Film Comment

»Golob se zdi kot nekakšen plod sodelovanja med Montyjem Pythonom in Samuelom Beckettom v zadnjih dneh nove stvarnosti, le da je napisan tako, da zveni kot nesmisel, pravzaprav pa sploh ni nič temu podobnega.«
- Robbie Collin, The Telegraph

»Golob – tako kot njegovi predhodniki – izvede edinstveno anderssonovski trik: ne pokaže nam le absurdnosti življenja, ampak nas spomni, naj ga ne pozabimo ljubiti. Življenje je čudno, ljudje so smešni in svet je krut: kaj ni to čudovito?«
- Jessica Kiang, The Playlist

»Čeprav ga opisujejo kot burlesknega Bergmana in primerjajo s Fellinijem, je Andersson tako v svojem nadrealističnem izrazu kot v besu, pa tudi v pristnem sočutju in bolečini, ki se skrivajo za njegovim sprevrženim humorjem, najbliže Luisu Buñuelu. Andersson je izjavil, da je Golob nastal pod močnim vplivom Dostojevskega in njegov film, tako kot dela ruskega mojstra, res ni za občutljive. Gre za skrajno provokativno in zelo vznemirjujočo kritiko našega časa.«
- Steve Gravestock, Mednarodni filmski festival v Torontu

»Kako drzen in očarljiv režiser je Andersson, kako do skrajnosti se upira vsakršni klasifikaciji! Življenje je zanj komedija, hkrati pa čuti njegovo tragedijo in je sposoben obvladati te nasprotujoče si impulze ter ustvariti prekrasno, z brezizraznim humorjem zaznamovano delo.«
- Xan Brooks, The Guardian

»V očarljivo čudaškem filmu Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju je švedski mojster komične absurdnosti naravnost velikodušno razpoložen, nameščen ravno dovolj daleč od te druščine zgub in osamljencev, da lahko najde humor v tako bolečih temah, kot so umrljivost, staranje, neplačani dolgovi in neuslišana ljubezen. /…/ Golob je daleč najdostopnejši od treh filmov: ponuja rdečo nit v obliki trgovskih potnikov Sama in Jonathana, komičnega dueta, ki bi se odlično znašla v igri Samuela Becketta ali Toma Stopparda. Par, ki spominja na Stana in Olia, se pojavi v skoraj tretjini sedemintridesetih statičnih kompozicij /…/. Vsak od teh posnetkov predstavlja skoraj samostojno komično vinjeto, nekakšno mešanico med slikanico Where’s Wally in fotografijo Gregoryja Crewdsona, in najbolje se jih je lotiti tako, kot bi se lotili velike slike ali filma Jacquesa Tatija: proučujmo obraze, vsrkavajmo podrobnosti, dovolimo očem, da svobodno raziskujejo, in mislim, da ustvarjajo proste asociacije. Tam, kjer drugi režiserji iščejo izjemne trenutke, skuša Andersson najti poezijo vsakdanjega. /…/ Film je učni primer komičnega tempiranja; tempo in ponavljanje uporablja s spretnostjo izkušenega koncertnega pianista. /…/ Kako čudna vrsta je homo sapiens. Sodeč po filmu se vojskujemo, mučimo živali in izkoriščamo drug drugega, pa vendarle, nam zagotavlja Andersson, bi bilo lahko še slabše. Z veseljem nam pokaže, da nam gre – gledano s širše perspektive – kar dobro.«
- Peter Debruge, Variety

»/…/ preplet inventivnega raziskovanja izraznosti filmske podobe ter na eni strani prodornosti in brezkompromisnosti, s katerima motri družbeno okolje, na drugi pa topline, s katero vodi svoje pogosto nerodne in izgubljene like, ustvari tisti čudoviti presežek z izrazito osebnim pečatom, ki krasi njegova dela.«
- Denis Valič, MMC RTV SLO