Asterix: domovanje bogov

O FILMU
Leto 50 pred našim štetjem. Celotno Galijo je zasedlo Rimsko cesarstvo. Celotno? Ne povsem!

Vas, v kateri prebiva skupina neuklonljivih Galcev, se še vedno upira zavojevalnim hordam. Razkačeni Cezar se odloči, da spremeni taktiko: če jih njegovim četam ne uspe podrediti s silo, bo te barbarske Galce očarala rimska civilizacija sama. V ta namen zaukaže v bližini vasice zgraditi luksuzne rezidence za rimske družine in jih poimenuje Domovanje bogov.

Se bodo naši galski prijatelji uspeli upreti pohlepu in mamljivosti rimskega udobja? Bo njihova vas postala navadna turistična atrakcija?
Asterix in Obelix bosta storila vse, da Cezarju prekrižata račune.

Prva Asterixova pustolovščina se je začela leta 1959 v prvi izdaji revije Pilote. Albert Uderzo in René Goscinny sta si morala za časopis omisliti izvirno zgodbo iz francoske kulturne tradicije. »V tistem času so bili razen belgijskih revij Tintin in Spirou časopisi polni ameriških stripov. V povojnem času so bili vplivi močni, in želel je, da bi otroci lahko brali predvsem zgodbe na osnovi francoske kulture,« se spominja Uderzo, ki se je tako nekaj tednov pred izidom revije z Goscinny znašel pred velikim izzivom: kakšnega junaka naj ustvarita, kaj naj ta junak sporoča, kakšno osebnost naj ima, od kod izvira… Hotela sta antijunaka, ki ni premočan, prehudo mišičast, previsok ali prepameten – pa vseeno prebrisan. Razmišljala sta o različnih zgodovinskih obdobjih Francije in njuno pozornost je pritegnil doba Galcev, njihova spevna in humorno zveneča imena. »Ti Galci, ki so bili – zanimivo – v Franciji nekoliko pozabljeni, so se nama zdeli preprosta snov, a polna možnosti za različne zgodbe,« pravi Uderzo. »Navdihnilo naju je ime Vercingetorix, eno od prvih iz zgodovinskih lekcij iz najinega otroštva, in tako sva podobno krstila tudi najine like: Asterix, Obelix, Panoramix in ostala imena s končnico -ix. Najinim Rimljanom sva pritaknila končnico -us, kot na primer Encorutilfaluquejelesus, njihovim mestom pa končnico -um –Babaorum, Aquarium, Petibonum…«

In tako se je rodil Asterix. Bil naj bi sam samcat, saj avtorja nista hotela skupine burkačev. Toda Uderzu je bil trmast in je izrisal še obilnega in velikega Obelixa, ljubljenca bralcev. Serija stripov Les Aventures d’Astérix le Gaulois je hitro postala neverjetno priljubljena: prva knjiga je izšla leta 1961 in prodali so šest tisoč izvodov, deset let pozneje pa je Domovanje bogov doseglo prodajo enega milijona izvodov. Strip je postal kulten, Asterix pa najbolj znan Galec na svetu.

Pisec Goscinny je leta 1977 tragično preminil, a je Uderzo na zahteve bralcev nadaljeval z ustvarjanjem serije. Odtlej je izdal še devet knjig in šele leta 2013 barvice zaupal v roke novega para: Jean Yves Ferri in Didier Conrad sta ustvarila knjigo Astérix chez les Pictes, ki so jo prevedli v 24 jezike.

Petinpetdeset let po izidu prvega stripa Asterix navdušuje nove generacije in do danes je izšlo skupaj že 35 knjig, ki so jih prevedli v 110 jezikov in jih po vsem svetu prodali v 355 milijonih izvodov. Filme po stripih – osem risanih in štiri igrane – si je ogledalo prek sto milijonov gledalcev.

POGOVOR Z REŽISERJEM LOUISOM CLICHYJEM
Kaj vas je pritegnilo pri tem projektu?
Zdelo se mi je, da je iz te klasike še vedno mogoče izbezati nekaj novega. Hotel sem se vrniti k izvoru stripa, ogledal sem si začetne risane filme. Z Alexandrom Astierjem sva že v začetnih dopisovanjih veliko razpravljala o tem, kako se lotiti likov. Glede njihovega videza sva se odločila za Uderzojev vzorec, ki se v formatu 3D izvrstno odreže. Nisva na novo oblikovala likov, kot je to storil na primer Spielberg s Tintinom.

Katere poglavitne spremembe sta torej vnesla?
Like sva prenesla v večji, bolj odprt, bolj realističen svet. Hotela sva, da je na primer gozd videti dejanski, organski, in ne kot domišljijski gozdovi iz Disneyjevih risank, kar pa je v formatu 3D silno težko izvesti. Nisva se oklepala rimskega stila, ki se s svojimi geometričnimi linijami kleše s tem gozdnim svetom, sva ga pa veliko proučevala in ga vključila v nekatere elemente, na primer pri orlu, ki krasi Cezarjevo palačo. Tudi samo Domovanje bogov je obsežno – gre za rimsko zgradbo, ki pretirava z nadstropji in nekoliko spominja na Caesar’s Palace v Las Vegasu, na palače s štukaturami in kančkom rimskega stila.

Kako sta se lotila likov?
Vsekakor sem film hotel posneti v francoščini. Za razliko od ameriških filmov, pri katerih so glasovi posneti naknadno, smo jih mi snemali, kot bi snemali radijsko igro: igralci niso imeli pred seboj nobenih podob, nobenih prizorov, temveč so poslušali moje in Alexandrove napotke. Šele nato smo glasove, dodatne zvoke in glasbo spojili s pripovedjo in po vsem tem so se risarji na podlagi teh zvokov lotili animacije same, kar likom daje dodatno globino.

Film je precej čustven.
Zame je to poglavitni del režiranja. Skušal sem se ogniti ameriški sentimentalnosti. Hotel sem, da se ganljivost izraža v nebesednih kadrih, pa v odnosu med Obelixom in otrokom. Obelix nenadoma postane junak in v očeh otroka nekakšen Herkul. Hotela sva tudi, da je Asterix nekoliko malodušen, kar je pri tako znamenitem liku precej težko. Galci so v filmu vsekakor najbolj zanimiva skupina, saj dopustijo, da jih v domačem okolju prevzamejo pasti globalizacije. Hotela sva, da se na koncu odkupijo za vso svojo pohlepnost in kanček strahopetnosti, in da gledalci sočustvujejo z njimi in so ganjeni.

POGOVOR Z REŽISERJEM ALEXANDROM ASTIERJEM
(ki v izvirniku tudi posoja glas Oursenplusu)
Kako ste se lotili te priredbe Asterixa?
Menim, da imamo opraviti z dvema vrstama stripov: s tistimi, ki so nekakšna »kronika« Goscinnyjevega pogleda na svet v šestdesetih, kjer se ne dogaja veliko, temveč prevladujejo šale in parodija; in s tistimi, ki bolj spominjajo na filmske scenarije – in ki so mi bolj blizu – kjer se soočamo z negativcem, ki skuša nadvladati Galce čarobnemu napitku navkljub. V Domovanju bogov je glavni zlikovec Cezar, ki se je oklenil naravnost makiavelistične strategije: Asterixovo vas namerava uničiti računajoč na pohlep prebivalcev.

Kaj vas v svetu Asterixa gane in kaj zabava?
To so stripi mojega otroštva, ki jih je moja babica dolgo čuvala in jaz sem jih spet in spet prebiral, kadar sem pri njej preživljal počitnice. Pritegnila me je ta domačnost in priložnost, da se spet obdam z njo, saj je Asterix neposredna vez z mojim otroštvom. Spominjam se, da me je takrat še posebej pritegnilo Domovanje bogov, saj se Galci v njem dejansko znajdejo v škripcih; čutiti je, da Cezar računa na njihove slabosti – na njihovo neenotnost in celo pohlep. Spominjam se, kako sem obupaval nad liki, dotlej nepremagljivimi in enotnimi, ki jih je tu ogrožajo pasti lakomnosti in meščanskega stila življenja rimskih zavojevalcev.

Kako ste uspeli spoštovati že obstoječi svet Asterixa, pa pri tem vseeno vnesti svoj slog? Težko je bilo ohraniti ravnovesje, saj silno spoštujem delo Renéja Goscinnyja in Alberta Uderza; vendar je priredba zahtevala, da vnesem svojega duha. V ta namen sem razvil nekaj pripovedniških elementov, ki jih v knjigi ni, in se izdatno posvetil dialogom – kot bi šlo za igrani film, saj nikoli ne razmišljam o klasifikacijah »risani film« ali »film za otroke«. Užival sem v pisanju neskončnih razprav; vznemirljivo je snemati like, ki ne znajo najbolje komunicirati in se me seboj ne razumejo.

V filmu ne manjka zabavnih političnih prispodob in namigovanja na trenutno družbeno situacijo.
Čeprav se zgodba neposredno ne nanaša na trenutna dogajanja, je film poln tem, blizu tistim, ki sta jih v šestdesetih po radiu poslušala avtorja stripov, in tem, s katerimi nas mediji pitajo dandanes in ki se nanašajo na pokvarjenost nekaterih. Ravno tako je silno aktualno vprašanje ekologije, saj Cezar Domovanje bogov Rimljanom prodaja kot nekakšno zeleno provinco s čistim zrakom in daleč od vsakdanjega hrupa in gneče.
Animacija nam omogoča, da gledalca popeljemo v srčiko pripovedi, kot bi pripovedovali pravljico; ni neposrednega nasilja. Ravno zato dogajanje raje premaknem skozi čas in prostor – rad podajam zgodbe, ki se nas tičejo, a vanje nismo neposredno vpleteni. Risani junaki so obarvani in razpoznavni in s tem nam omogočajo, da jih takoj vklopimo v filmski svet in prek njih podajamo svoje zamisli.