Francoska suita

Francoska suita je zgodba o Franciji in njenem prebivalstvu, ki se po nekaj več kot dvajsetih letih na svojih tleh ponovno sreča s svetovno vojno grozljivih razsežnosti.

Med drugo svetovno vojno se po nacistični okupaciji Francije v podeželsko hišo mlade Lucille naseli častnik nemške vojske. Kljub začetnemu nezaupanju se med njima splete tiha naklonjenost, kar želi Lucillina tašča izkoristiti za pridobivanje in posredovanje koristnih podatkov uporniškemu gibanju. Toda ko se okupatorjeva agresija nad Francozi stopnjuje, se Lucille znajde pred usodno dilemo, ali naj uboga svojo pamet in izda svoje srce ali pa naj sledi svojim čustvom pogubne romance.

RECENZIJA KNJIGE
Ni pogosto, da so vsaj toliko kot vsebina romana zanimivi tudi njegov nastanek in pot do izida ter usoda njegovega avtorja. Nedokončani roman francoske pisateljice judovskega rodu je pač treba brati skupaj z življenjsko zgodbo avtorice, na kar neposredno kaže tudi delo samo, saj poleg literarnega besedila v dodatkih vsebuje tudi avtoričine zapiske o načrtih v zvezi z romanom ter prepise korespondence, s katero so jo različni ljudje, predvsem njen mož, želeli rešiti iz internacije. Kot potomka ukrajinske buržoazne rodbine (njen oče je bil izjemno bogat bankir), ki se je pred oktobrsko revolucijo, ki bi lahko bila zanje usodna, zatekla v Pariz, se je Irène Némirovsky po prihodu Nemcev v Francijo na začetku druge svetovne vojne skupaj z možem in hčerkama zatekla na francosko podeželje. Tam je začela snovati petdelno tisočstransko sago o usodi različnih družbenih slojev ob sovražni okupaciji. Sredi leta 1942 so jo zaradi njenega porekla internirali in kljub vztrajnemu posredovanju njenega moža, ki ga je kasneje doletela enaka usoda, se je za njo izgubila vsaka sled. Ena od hčerk je tenko in gosto pisan rokopis prvih dveh delov (ostali trije niso bili nikoli napisani), ki sta mu botrovala pomanjkanje črnila in papirja, kasneje pretipkala. Roman je končno izšel šele pred nekaj leti, avtorica pa je zanj posmrtno dobila nagrado Prix Renaudot. V gosto tkanem in vizualno sugestivnem pisanju epskega zamaha tako v prvem delu (Junijska nevihta) skozi kopico likov uzremo razpad družbenih norm in človeških vrednot v trenutku, ko Parižanom postane jasno, da bodo v prestolnico vkorakali nemški okupatorji. V drugem delu (Dolce) pa se preselimo na podeželje, kjer se tako avtohtoni prebivalci kot tudi tisti, ki so se tja zatekli iz mest, soočajo z različnimi temeljnimi dilemami ob stikih s predstavniki ­sovražnih enot.
- Samo Rugelj (Bukla)