Zgodbe o konjih in ljudeh

zgodba
Kolbeinn ljubi Sólveg in Sólveg ljubi Kolbeinna. A Kolbeinn ljubi tudi svojo dragoceno kobilo Gráno, ta pa je obsedena z vročekrvnim žrebcem Brúnom. Prihaja pomlad in vso vas zanima, kako se bo zgodba razpletla … Vernharður ljubi vodko in Jarpur ljubi Vernharðurja, svojega gospodarja. Na krovu ruske ribiške ladje je mož po imenu Gengis, ki nima vodke, všeč pa so mu konji, kakršen je Jarpur. To se ne bo dobro izteklo … Grímurju so pri srcu stare jahalne poti, Egill pa ima raje ograje iz bodeče žice. Grímur ima konja in par klešč, Egill pa traktor. To se ne more dobro končati … Jóhanna ljubi Rauðko, svojo kobilo, a Rauðka ljubi svobodo. V travi ob osamljeni počitniški hišici leži ranjen star mož. Ta zgodba bi lahko imela srečen konec … Juan Camillo ima rad pustolovščine, a stari Rdečko je utrujen in hoče počitek. Kako se bo to izteklo? Vse zgodbe se povežejo nekega jesenskega dne na veliki vaški zabavi.

Podeželska romanca o človeškem v konju in konjskem v človeku. Mozaik vinjet o ljubezni in smrti. Usode ljudi skozi oči konjev. Eden najuspešnejših islandskih filmov zadnjih let.

iz prve roke
»Všeč mi je mozaična zgradba. Lahko bi se skliceval na Pasolinijeve filme, Kratke zgodbe Roberta Altmana ali pa Andersonovo Magnolijo, a film pravzaprav izhaja iz moje dediščine in iz islandskih sag. /…/ V Islandiji je ustno izročilo zelo močno. /…/ Kadar smo v družbi, drug drugega zabavamo z zgodbami. Te zgodbe, ki so včasih resnične, so bile povedane že tolikokrat, da so sčasoma dobile čisto svojo obliko. Islandske sage so nastale na enak način. V filmu sem prepletel zgodbe, ki sem jih slišal, s tistimi, ki sem si jih izmislil sam. /…/ Lahko bi rekel, da sem bolj kot igralec ali režiser pripovedovalec zgodb – tako kot smo vsi. /…/ Odraščal sem v središču Reykjavika, a sem kot najstnik štiri poletja delal na konjski farmi v severnem islandskem višavju. To je bil zame kulturni šok. Zgodbe o konjih in ljudeh so morda nekakšna terapija, s katero si skušam opomoči od tega šoka. Hkrati pa je res, da me je ta način življenja očaral in sem ga kasneje vzel za svojega. Prvega konja sem dobil pri šestnajstih letih kot del plačila za delo na farmi. Ime ji je bilo Róshildur. Trideset let je bila moja življenjska sopotnica, potem pa sem jo moral uspavati. /…/ Naredili smo velik grob in jo skupaj s sedlom in vsem drugim položili vanj. Pokopana je bila v polni uniformi. Najin odnos je bil zelo intimen. /…/ Pravzaprav je tudi moji hčerki ime Róshildur, imenoval sem jo po kobili – njej pa sem dal ime po svoji babici. /…/ Pomembno je poudariti, da med snemanjem ni bil poškodovan noben konj. Tako je zapisano na koncu odjavne špice in je popolnoma resnično. Vsi igralci in člani ekipe so lastniki in ljubitelji konjev. Z njimi smo ravnali kot s svojimi otroki.«
- Benedikt Erlingsson

portret avtorja
Benedikt Erlingsson (rojen leta 1969 v Reykjaviku) je eden najuspešnejših islandskih gledaliških režiserjev minulega desetletja, znan tudi kot pisec dram, scenarist in igralec. Posnel je dva kratka filma, za katera je prejel vrsto nagrad, med drugim posebno omembo na festivalu v Clermont-Ferrandu. Zgodbe o konjih in ljudeh so njegov celovečerni prvenec.

kritike
»Zgodbe o konjih in ljudeh so neznansko zabaven film z divje strani divje strani /…/. Česa podobnega še nismo videli. /…/ Ta film zasluži svoj kultni status. /…/ Nekateri izmed prizorov so neverjetno eksplicitni in skrajno nenavadni: ne naletimo pogosto na film, ki bi resnično pokazal stvari, ki jih še nikoli nismo videli – in ki bi mu obenem uspelo biti nežen, rahločuten in smešen.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»Zaradi dih jemajočih podob in očarljivo suhega smisla za humor je to prvenec, ki ga je treba proslaviti. /…/ Film predstavlja drzno in edinstveno vizijo, umeščeno v čudaško skupnost jezdecev konj na prekrasnem islandskem podeželju. /…/ A to ni zgolj film o živalih, pa tudi nordijski Črni lepotec ne – in tisti, ki iščete prijetno družinsko razvedrilo, boste morali iskati drugje.«
- Jay Weissberg, Variety

»Lep, čuden, včasih nasilen in pogosto zelo smešen film. /…/ Šest zgodb – ena bolj islandska od druge – na meji med absurdnostjo in poezijo.«
- Franck Nouchi, Le Monde

»Živahne, zabavne, absurdne, lirične in mračne Zgodbe o konjih in ljudeh so NFP (neznani filmski predmet), kakršnega vidimo zgolj vsakih deset let.«
- Tristan Gauthier, àVOIR àLIRE

»Bližina človeka in zveri – pa tudi zabrisovanje teh kategorij – je bila redko izražena s takšno zemeljsko avtentičnostjo. Film ne poskuša romantizirati v slogu Črnega lepotca ali ustvarjati simbolov iz svojih konjskih likov kot Grivasti vojak; njegov cilj je živalim priznati lastnosti, ki jih ljudje – zaradi varljivega občutka nadrejenosti – pogosto zanikamo. /…/ Ljudje so povsod enake zveri – nadute, pomilovanja vredne in pogosto krute –, konji pa jih prenašajo z ravnodušnim dostojanstvom.«
- Steven Mears, Film Comment

»Česa takšnega na velikem platnu še niste videli: niz povezanih vinjet o moških, ženskah in konjih v odmaknjenem obalnem predelu Islandije. Priča smo smrtim, skorajšnjim smrtim, neznansko smešnemu prizoru konjskega seksa in prizoru preživetja, ki ga je težko gledati – film je tako edinstven in nepozaben, da bodo tisti, ki to lahko prenesejo, prav verjetno postali njegovi strastni zagovorniki.«
- Steve Pond, The Wrap

»/…/ pogosto boleča analiza človeške narave, ki se dotakne alkohola, smrti, frustracij, potlačenih čustev, zamer in rivalstva. Film poleg tega ponuja čudovite prizore pokrajine in je prisrčen, sočuten in subtilen. Njegov humanistični pogled na svet spomni na Ti, ki živiš Roya Anderssona, pa tudi na Ellinga Pettra Næssa.«
- Kieron Tyler, The Arts Desk

»To je Islandija skozi oči domačina, ki tokrat ni prikazana kot kakšna kozmična kurioziteta, pač pa kot domačen kraj, v katerem ljudje živijo, delajo in jahajo konje. /…/ Zamislite si nekakšno Magnolijo s konjsko tematiko in bolj prostaškim humorjem.«
- Calum Marsh, Sight & Sound

»Kakšen užitek je gledati film, ki zgodbo pripoveduje vizualno!«
- David Bordwell, Observations on Film Art