Nemirna obala

zgodba
Rokerska zvezda Marianne Lane po operaciji glasilk okreva na vulkanskem otoku Pantelleria. Z mladim ljubimcem Paulom se v miru in tišini predajata soncu, sladkemu brezdelju in čutnim užitkom. Potem pa se pred njima kot strela z jasnega nariše Mariannin nekdanji partner, glasni, neukročeni glasbeni producent Harry, ki za nameček pripelje s seboj še izzivalno hčerko Penelope. Gosta prineseta vznemirljivo poživitev, a iz njune prtljage puhtijo lepljivi spomini, ki se na krilih bližajočega puščavskega vetra dvigajo nad brezskrbnimi dopustniki in se lomijo v rušilni val, ki mu ne bo moč ubežati.

Čuten, z erotiko in rokenrolom prepojen psihološki triler o štirih ljudeh, ki na razbeljenem otoku sredi sredozemskega morja odprejo Pandorino skrinjico spominov, strasti in ljubosumja.

iz prve roke
»Zamislil sem si film o ljubezni, lepoti, poželenju, seksu, spolnosti in nevarnosti nekdanjega ljubimca, ki s svojo bližino in dejanji sproži destruktivno vedenje in obudi preteklost glavnih likov. Ko se ta preteklost razbrzda, iz likov potegne najpristnejšo različico njih samih; vstopijo v zamotano mrežo spolnosti in goreče sle, ki jih žene na temačno stran. Ta film vidim kot povsem sodobno psihološko dramo o odnosih; klasično filmsko ogrodje in struktura sta oblikovana v zelo sodobno pripoved in like, ki nas pripeljejo do napetega in vznemirjajočega vrhunca. Navdih sem črpal pri Robertu Rosselliniju, v surovi energiji Martina Scorseseja in globokem humanističnem uvidu Jonathana Demma. Sem tudi velik oboževalec del Patricie Highsmith in Paula Bowlesa, njunega izostrenega občutka za noir in umeščanje likov v njim tuje okolje. Prav to iz njih potegne njihove najresničnejše vzgibe, ponavadi tako strast kot nevarnost intenzivne ljubezni in njenih najtemnejših kotičkov. Izhodiščna točka filma je bila ideja o vrzeli med svetom, ki ne obstaja več – svetom rokenrola s konca 20. stoletja –, in neke vrste novim konzervatizmom, ki nam na svoj način vlada danes. Zame je Nemirna obala resnično sodoben portret našega časa in tiste plati Italije, ki je ponavadi rezervirana le za peščico ljudi. Tu so ljudje, za katere se zdi, da imajo vse, kar želijo, precej ranljivi in se poskušajo umakniti iz svojega sveta, a ta na koncu vendarle poseže mednje. In ko se to enkrat zgodi, se glamur, strasti in varnost raztreščijo in na plan pridejo najbolj primarni instinkti. Toda na koncu iz vsega skupaj vendarle tudi nekaj zraste. /…/ Pokrajina vedno nosi obscenost prisotnosti človeka, zato sem hotel konfliktu med temi štirimi ljudmi zoperstaviti mogočno silo Pantellerie, tako da lahko rečemo, da liki niso le v konfliktu drug z drugim, ampak tudi s silovito in nepredvidljivo drugostjo otoka. /…/ Želel sem, da bi pokrajina učinkovala kot ogledalo, v katerem odsevajo človeški konflikti. Pantelleria je brutalen prostor; tiči na vrhu vulkana in bičajo jo močni vetrovi, kot sta široko in mistral; nekoč so jo uporabljali kot zapor in šele postopoma se je razvila v turistično destinacijo. To je kraj, ki ni povsem pomirjen sam s sabo.«
- Luca Guadagnino

portret avtorja
Luca Guadagnino (rojen leta 1971 v Palermu, otroštvo je preživel v Etiopiji) je italijanski filmski režiser in scenarist. Na rimski univerzi La Sapienza je diplomiral iz filmske zgodovine in kritike. Že njegov celovečerni prvenec The Protagonists (1999) je bil predvajan na filmskem festivalu v Benetkah. Med Guadagninove pomembnejše filme sodijo še dokumentarci Mundo civilizado (2002), Inconscio italiano (2011) in Bertolucci on Bertolucci (v sorežiji z Walterjem Fasano, 2013) ter igrani celovečerec Melissa P. (2005), mednarodni preboj pa mu je prinesel film Io sono l’amore (2009), ki ga je zasnoval skupaj z dolgoletno prijateljico in sodelavko Tildo Swinton, koproducentko in glavno igralko filma. Film o nevarni sli ljubezenskega poželenja, ki vdre v zaprti krog milanske visoke družbe, je po premieri v Benetkah zakrožil po mnogih festivalih in si prislužil tako nominacijo za oskarja za kostumografijo kot tudi nominaciji za zlati globus in BAFTO za najboljši tujejezični film. Nemirna obala je Guadagninov četrti igrani celovečerec, premiero pa je doživel na beneškem festivalu, kjer je režiser tudi oznanil, da že pripravlja naslednji projekt, priredbo klasike Daria Argenta Suspiria iz leta 1977.

kritike
»Kot pri Io sono l’amore je Guadagnino tudi tokrat ustvaril nekaj povsem svojevrstnega, koktajl močnih čustev, transcendentnih prizorišč in nepričakovanih pripovednih odvodov. Pravi užitek.«
- Andrew Pulver, The Guardian

»/…/ prebrisan in divje nepredvidljiv erotični triler.«
- Peter Debruge, Variety

»Strašno zabavna Nemirna obala /…/ je pravi praznik intenzivne igre na vse ali nič. V tej komediji nravi, ki se razvije v mračen psihološki triler, nastopata Tilda Swinton kot rokovska zvezda, ki ne more govoriti, in za crknit smešni Ralph Fiennes kot naduti glasbeni producent, ki kar ne more nehati čvekati.«
- Jonathan Romney, The Observer

»Guadagnino /…/ se upre strogosti in puščobnosti dobrega okusa z nenavadno dramatičnimi gestami: z bliskovitim zoomiranjem, nenadnimi preklopi v hitchcockovske posnetke s ptičje perspektive in kričečimi glasbenimi iztočnicami. Vse to daje filmu nekoliko ekscentrično noto /…/, a prav zaradi svoje igrive neenakomernosti je tako zelo zabaven /…/.«
- Jessica Kiang, Indiewire

»Fiennes v tej vihravi drami samomitologizacije in nešportnih ljubezenskih igric med srednjeletniki sijajno upodobi ošabnega zoprneža. Film svojih učinkov ne dosega nič bolj subtilno kot Io sono l’amore, a je na svoj način izjemno zabaven.«
- Nicolas Rapold, Film Comment

»V najboljši tradiciji evropske kinematografije ste povabljeni, da najprej uživate v dekadenci in se nato naveličano, z gnusom obrnete proč. Ti ljudje so tako lepi, tako bogati, tako radostno uživaški. Mar ne bi bilo čudovito, če bi bili kot oni? Toda obenem so tako prazni, destruktivni, sebični in pomilovanja vredni. Hvala bogu, da nismo kot oni.«
- A. O. Scott, The New York Times

»Gre za ohlapno priredbo drame Umor v bazenu Jacques Deraya iz leta 1969 – imena štirih glavnih likov se ujemajo in pripoved se odvija na zelo podoben način. A tudi dejstvo, da film nosi enak naslov kot platno Davida Hockneyja, na katerem divji pljusk grobo zareže v spokojnost dneva, ni naključje. Reči hočem, da se v tem filmu skriva marsikaj in da bomo morali, če bomo želeli vse to izluščiti, vanj vložiti tudi nekaj truda.«
- Robbie Collin, The Telegraph

festivali, nagrade
Benetke. Busan. London. Mumbaj. LIFFe.