Družinski film

zgodba
Mož in žena se odpravita na jadranje. S seboj vzameta psa, doma pa pustita svoja najstniška otroka, ki se lahko končno prepustita svobodi brez starševskega nadzora. Potem pa jadrnica potone in s seboj potegne na dno vso družino. Pes, ujet na samotnem otoku, je njihovo edino upanje.

Eksistencialna pustolovščina, v kateri Olmo Omerzu duhovito in lucidno analizira mehaniko družinskih odnosov in vlogo družine v družbi. Film na Češkem živečega slovenskega režiserja je po svetovni premieri na festivalu v San Sebastiánu prejel tri prestižne mednarodne nagrade.

iz prve roke
»Prvi impulz, ki je na neki način začel zgodbo, je bil kratek članek v časopisu o izgubljenem psu, ki so ga rešili z nekega samotnega otoka. Ta novica je sprožila osnovni motiv pripovedi – odsotnost. Družinski film namreč govori o družini, v kateri je vsaj eden od članov vedno odsoten. Zdelo se mi je zanimivo, da je tisto, kar je odsotno, v resnici vedno pomembnejše od tistega, kar nas obdaja, saj zelo pogosto razmišljamo in smo obsedeni prav s tistim, kar nam je nedosegljivo. In na tem izhodišču sva z Nebojšo Pop-Tasićem napisala scenarij. /…/ V Družinskem filmu se poigravam z idejo odtujenosti znotraj družinske celice, raziskujem tudi načine za ‘ponovno sestavitev’ družine. Zanima me, kaj se zgodi, ko odstranimo lika kralja in kraljice iz ‘družinske igre šah’: kateri družinski člani postanejo glavni akterji? Kako se porazdelijo vloge? Kako se odgovornost prenese na druge družinske člane? Da bi odkril vlogo, ki jo ima družina v današnji družbi, in kakšne vrednote predstavlja, dekonstruiram in rekonstruiram družino v različne možne funkcionalne enote. /…/ Pri filmu imam rad eksperimentiranje s klasično dramsko strukturo in zanimalo me je, kaj bi se zgodilo, če bi v najbolj dramatičnem trenutku, na vrhuncu, ko gledalca najbolj zanima, kako se bodo stvari razpletle, naredil rez in dogajanje prestavil na eksotičen otok, kjer se pes /…/ vsaj dvajset minut filma sam bori za življenje. /…/ Elipsa me je od nekdaj fascinirala: kadar gledam filme, imam vedno rad občutek, da se je zgodil časovni skok in da so zdaj stvari malo drugačne. Ko sem razbil klasično dramsko strukturo, sem trenutke presenečenja skušal razbiti z elipsami, ki film spreminjajo tudi žanrsko. Na začetku ima gledalec občutek, da gleda film tipa Sam doma, ampak to se pred koncem še vsaj trikrat spremeni v druge vrste film. Na ta način skušam ustvarjati rahlo nelagodje – gledalec se namreč vedno rad udomači in si že na začetku zakodira, kakšen tip filma gleda. In ko se že odločiš, da veš, kakšen tip filma gledaš, te Družinski film, upam, preseneti.«
- Olmo Omerzu

portret avtorja
Olmo Omerzu (rojen leta 1984 v Ljubljani) je svoj prvi kratki film Almir (1998), prikazan tudi na Festivalu slovenskega filma, zrežiral že pri trinajstih letih, nato pa se je nekaj let posvečal risanju stripov. Med letoma 2001 in 2003 je bil član uredništva revije Stripburger, leta 2004 pa je izdal svoj prvi avtorski strip. Istega leta se je vpisal na študij filmske režije na praški akademiji FAMU, kjer je poleg nekaj kratkih filmov posnel tudi uspešen srednjemetražec Drugo dejanje (Druhé dějství, 2008). Film je prejel številne nagrade na evropskih festivalih, doživel distribucijo po čeških kinematografih, ogledali pa smo si ga lahko tudi v Kinodvoru. Leta 2011 je diplomiral s celovečernim prvencem Mlada noč (Příliš mladá noc), ki raziskuje vmesni prostor med otroštvom in odraslostjo. Film, ki je bil premierno prikazan na Berlinalu, je revija Film Comment uvrstila med deset najboljših filmov festivala, leta 2013 pa je Omerzu zanj prejel tudi nagrado RWE čeških filmskih kritikov za odkritje leta. Družinski film je Omerzujev drugi celovečerec. Premierno je bil prikazan na festivalu v San Sebastiánu, odprl pa je tudi letošnji LIFFe.

kritike
»/…/ Družinski film je izrazito prefinjeno in kontrolirano posneta družinska drama, ki gledalcu ves čas spodmika njegova pričakovanja, za povrh pa postreže še s subverzivnimi črnohumornimi vinjetami. /…/ Družinski film je delikaten in predvsem zelo precizen, če bi že morali najti referenco morda malenkost hanekejevski film, ki brez velikih besed mojstrsko razstavi na videz vsakdanjo družino na njene posamezne dele, da bi jo na koncu pustil pred odločitvijo, ali se bo sposobna oziroma sploh še želela sestaviti. Omerzu pa je z njim potrdil, da ima potencial postati eden največjih evropskih avtorjev.«
- Ženja Leiler, Delo

»Zabava za vso družino dobi v Družinskem filmu, zgodbi o starševski malomarnosti in mladostniški neodgovornosti /…/, rezek priokus. Toda občinstvo s smislom za ironijo bo znalo uživati v tej elegantni, temačno nepredvidljivi mešanici črne komedije in družinske drame, v kateri se standardni zaplet tipa ‘sam doma’ sprevrže v najhujšo nočno moro za vse vpletene /…/. Omerzu in Pop-Tasić s korenitimi melodramatičnimi zasuki neprestano preusmerjata tok pripovedi do točke absurdnega ekscesa. Toda suha, akademska distanca, s katere film opazuje kaskado dogodkov, daje vse bolj zaostrenim razmeram nenavadno verodostojnost; Družinski film se izkaže za natančno študijo funkcije (in disfunkcije), ki jo vsak družinski član zaseda v družinski celici.«
- Guy Lodge, Variety

»Prav sposobnost poigravanja z dvema filmskima registroma, prehajanja med družinsko pustolovščino in temačno, ironično človeško dramo, je tista, ki iz Omerzujevega drugega celovečerca naredi tako sijajen dosežek.«
- Lee Marshall, Screen Daily

»Družinski film je samo na prvi pogled preprosta variacija na že neštetokrat obdelano temo družinskih odnosov. S svojo delikatno, hladno estetiko film ni glasen in vsiljiv, se pa zato z menjavanjem zornega kota toliko spretneje poigrava z gledalčevimi pričakovanji in mu ne pusti, da bi se, kot pravi Omerzu sam, v filmu ‘udomačil’.«
- Ana Jurc, MMC RTV SLO

»Sprva je težko dognati, kaj želi Omerzu doseči ali zakaj nam želi povedati to zgodbo. A v zadnji tretjini, formalno daleč najbolj ambicioznem delu filma, se vse spremeni. Ko se družinska razkritja v Pragi odigrajo ob prizorih preživetja v tropski divjini, kjer je brodolomec Otto ujet na samotnem otoku, se koščki sestavljanke nenadoma zložijo v osupljiv kontrast trgajoče srčne bolečine in spokojnega miru.«
- André Crous, The Prague Post

»Tiste bolj skrajne prvine zgodbe so vedno pospremljene z Omerzujevo zabavno odmaknjenostjo, h kateri veliko dodajo pridušeni pastelni odtenki fotografije Lukáša Milote. Režiserjev preiskujoči, antropološki pristop k likom in njihovemu okolju je očiten že od samega začetka – že v prvih trenutkih filma ga napove dokumentarec o divjih živalih, ki ga na malih ekranih gledata najstniška protagonista.«
- Neil Young, The Hollywood Reporter

»Družinski film, mojstrovina slovenskega režiserja Olma Omerzuja, je eden tistih filmov, ki pokažejo, kako kapitalizem otroke sili, da čim prej zrastejo – in da se čim prej vključijo.
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

festivali, nagrade
San Sebastián. Najboljši umetniški prispevek – Tokio. Najboljši igralec – Cottbus. Nagrada FIPRESCI – LIFFe. Zagreb. Torino. Bratislava. Festival evropskega filma Les Arcs. CinEast – Luksemburg. Kamera Oko – Ostrava.