Gospod sodnik

zgodba
Ni pomembno, katero vlogo igramo, v sodni dvorani smo vsi samo ljudje … Michel Racine je strah vzbujajoči predsednik porotnega sodišča, nepopustljiv tako do drugih kot do sebe. Kličejo ga “sodnik dvomestnih številk”, saj nikoli ne izreče kazni, ki bi bila krajša od desetih let. Vse pa se obrne na glavo, ko na nekem sojenju zaradi umora med porotniki opazi Ditte. Pred šestimi leti, ko jo je prvič srečal, se je skrivaj zaljubil vanjo. In morda je prav ona edina ženska, ki jo je kdaj ljubil.

Fabrice Luchini se iz odljudnega sodnika prelevi v sanjavega zaljubljenca, ko med porotniki zagleda svojo platonsko ljubezen (Sidse Babett Knudsen iz serije Oblast/Borgen). Mešanica sodne drame in nežne ljubezenske zgodbe je z Beneškega filmskega festivala odnesla nagradi za najboljši scenarij in najboljšega igralca.

iz prve roke
»Petindvajset let po filmu La discrète sva si s producentom Matthieujem Tarotom spet zaželela sodelovanja s Fabriceom Luchinijem. Manjkala sta le še lik in zgodba. Med pogovori sva si Fabricea začela zamišljati kot predsednika porotnega sodišča. Zdelo se mi je, da mu bosta rdeča halja in ovratnik iz hermelina zelo lepo pristajala. Ker o sodiščih nisem vedel nič, sem se začel udeleževati nekega porotnega sojenja. Ugotovil sem, da je sodna dvorana podobna gledališču – z občinstvom, igralci, dramaturgijo in kulisami vred. Tam vlada vnaprej določen red, ki kar kliče po tem, da bi bil porušen. Predvsem pa gre za svet besed, ki temelji zlasti na oralni naravi debat: kraj, kjer so nekateri mojstri jezika, drugi pa včasih niti ne razumejo postavljenih vprašanj. Na sojenju s poroto najdemo vse: človeške stiske, vznesene govore, dolga obdobja dolgčasa, trenutke intimnosti, spopade dveh nasprotnih taborov, lažnivce, protislovne resnice ter veliko vprašanj, ki ostanejo neodgovorjena. Ko je sojenje končano, resnica včasih zmaga. A ne vedno. Večinoma … kdo ve. /…/ Filme snemam zato, da bi v objektiv ujel svojo deželo, njeno raznolikost, njene jezike in kulture. Prav zato sem se tudi odločil snemati na sodišču. Sojenje s poroto je eden redkih primerov v naši družbi, kjer vsakdo sliši vse, kar je izrečeno, kjer vse kulture sobivajo, kjer se od blizu srečajo vsi družbeni razredi.«
- Christian Vincent

»Prepričal me je scenarij. Zelo sem občutljiv na pisanje, na zgradbo, na besede. Scenarij je bil odlično napisan in glavna premisa se mi je zdela zanimiva. Film, ki se dogaja na sodišču, lahko namreč hitro postane dolgočasen. A Christian Vincent je poskrbel za to, da je človeški vidik prevladal nad tragičnimi elementi. Film je komičen in hkrati vznemirljiv pogled na človeško naravo. Porotniki so utelešenje participativne demokracije in lahko bi bili kdorkoli izmed nas. Potem pa so tu še obtoženci, in zanimivo je, da se lahko tudi v njih prepoznamo. Seveda ni še nihče od nas zaprl otroka v omaro, a nekega dne bi lahko v besu to storili tudi mi. Tu ne gre za odpuščanje ali oproščanje, ampak za to, da se ne bi se smeli počutiti preveč drugačne od kriminalcev, saj vsi sodimo v človeško vrsto, ta pa je sposobna najhujšega. /…/ Všeč so mi liki, ki ne vzbujajo takojšnjega sočutja. Živimo v obdobju globalnega sočutja. Vsi naj bi bili čudoviti, simpatični … Sicer pa je lik, ki ga igram, dober predsednik porotnega sodišča. Neprijeten, ampak svoje delo dobro opravlja. Je utelešenje avtoritete, a nikoli ne skuša vplivati na porotnike. In potem je tu seveda ljubezenska zgodba, neobičajna ljubezenska zgodba!«
- Fabrice Luchini

portret avtorja
Francoski scenarist in režiser Christian Vincent se je rodil leta 1955 v Parizu in diplomiral na pariški filmski šoli IDHEC (danes La Fémis). Leta 1990 je posnel svoj prvi celovečerec La discrète, ki je širšemu občinstvu predstavil igralca Fabricea Luchinija. Film je prejel nagradi cezar za najboljši prvenec in najboljši scenarij ter nagrado FIPRESCI na Tednu kritike v Cannesu. Gospod sodnik je režiserjev deveti celovečerec.

kritike
»/…/ film se v ritmu tedenskih zaslišanj nežno pomika naprej na razdalji med sodno dvorano in bistrojem, kjer se srečujejo porotniki, razkrivajoč minimalen, a izjemno eleganten zaplet, ki nam pusti čas, da like opazujemo in jim prisluhnemo, namesto da bi jih zreducirali na površne klišeje; čas, da lahko cenimo – upoštevajoč domnevo nedolžnosti – njihove kompleksne značaje. In prav to je velika moč filma: njegova diskretnost.«
- Bénédicte Prot, Cineuropa

»Gospod sodnik se je s svojo iskrenostjo, inteligenco in obrtniško spretnostjo zdel kot sapica svežega vetra [na Beneškem filmskem festivalu]. /…/ ta elegantna zmes sodne drame in bulvarske komedije sodi v tisto vrsto filmov, kakršne znajo danes delati le redki.«
- Olaf Möller, Film Comment

»Priča smo razrednim konfliktom, rasnim in religioznim napetostim, poklicni nekompetentnosti in seveda gnusnemu umoru otroka v središču filma. A zahvaljujoč nizu naturalističnih, izjemno simpatičnih likov, s katerimi se lahko poistovetimo, ter scenariju, ki razume, kako mali rituali in želje vse prepogosto odvrnejo našo pozornost od večjih življenjskih težav, se Gospod sodnik izkaže za nenavadno zabaven film o ljudeh, namesto o sodnem procesu.«
- James Marsh, Twitch

»Gospod sodnik, mešanica ‘komedije ponovne poroke’ in lažne sodne drame, preseneti s svojo tankočutnostjo ter seže naravnost do srca.«
- Judith Godinot, A voir à lire

»Kamera /…/ sledi gibanju tega paradoksalnega človeka v čudovito pretanjenem slogu. Način, na katerega se gobezdavi Fabrice Luchini v odlični, zase netipični vlogi, spremeni v nerodnega, melanholičnega in plahega zaljubljenca, sodi v polje umetnosti.«
- Jérôme Garcin, Le Nouvel Observateur

festivali, nagrade
Najboljši scenarij, najboljši igralec – Benetke. Nagrada cezar za najboljšo stransko igralko. Nominacija za Lumièrovo nagrado za najboljši film in najboljšega igralca. Busan.