Adamant

»V svetu, ki ima pogosto raje preproste odgovore in vse bolj zatira drugačnost, nekateri kraji še vedno vztrajajo ter skušajo ohraniti poetično vlogo človeka in jezika.«

Adamant je edinstven dnevni center: plavajoča zgradba ob obrežju Sene v središču Pariza. Odraslim z duševnimi motnjami ponuja prostor, kjer se lahko svobodno izražajo, družijo in znova najdejo stik s svetom. Tam lahko berejo, klepetajo ob kavi, poležavajo na kavču, kuhajo marmelado, se udeležijo slikarske delavnice ali sodelujejo pri organizaciji filmskega festivala. Dokumentarec nas vabi, da spoznamo paciente in osebje, ki se – kot pravi eden izmed njih – vsako jutro znova odločijo, da bo »danes dober dan«.

Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=vVnayYq2DSw

Skupaj s francoskim dokumentaristom Nicolasom Philibertom se vkrcamo na nenavadno ladjo, pribežališče za odrasle z duševnimi motnjami, da bi v družbi presenetljivo nadarjenih in iskrivih posameznikov razmišljali o skupnosti, svobodi in pomenu umetnosti v vsakdanjem življenju. Topli in rahločutni film, ki podira meje med ‘nami’ in ‘njimi’, je osvojil glavno nagrado na zadnjem Berlinalu.

kritike
»Pred nami so ljudje, ki so nam tako zelo podobni in hkrati tako drugačni od nas. Iz njih sije življenjska moč, a tudi bolečina. Gledalec je zbegan, dezorientiran na tej sicer trdno zasidrani ladji. V zvoku se mešata normalnost in nenormalnost. Slika to prikazuje kot nekaj samoumevnega. ‘Živeti skupaj’ je več kot zgolj humanistični koncept, je človeška nuja. Film Adamant ne trdi, da je enostavno; skozi edinstveno izkušnjo te psihiatrične enote s pogledom na Seno pravi le, da je mogoče.«
– Isabelle Danel, Bande à part

»72-letni francoski dokumentarist veselo ruši žanrske, generacijske in narodnostne meje v imenu ideje o filmu kot duhovni umetnosti in skupnem domu. Adamant je lep, topel, svoboden in poetičen film, ki briše meje med normalnostjo in norostjo ter se upira determinizmom in predalčkom, v katere neka določena družbena ureditev rada zapira svoje ljudi. /…/ Adamant je čudovita fantazija, v kateri je Nicolas Philibert namenoma pustil trpljenje na obrobju in se raje osredotočil na pomen medčloveških vezi.«
– Jacques Mandelbaum, Le Monde

»Na krovu Adamanta vlada nežen in radosten občutek svobode in možnosti, film pa zaznamujejo velika toplina, sočutje in pristno zanimanje.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Lepota Adamanta je v tem, da ne skuša povezati niti, ne išče, kje se je pretrgala, ne secira svojih likov. Pusti jim, da se razvijejo, ter tako ustvari vrsto krhkih in veličastnih portretov.«
– Le Parisien

»Zdi se, kot bi Philibert /…/ zrcalil prizadevanja zdravstvene ekipe: svoj film potrpežljivo gradi kot prostor pozornosti in poslušanja. /…/ Film, uperjen proti strahu in radovednosti, ki ju vzbujajo ti včasih zlomljeni obrazi, želi drugačnost približati prek nevsiljive preprostosti pogleda, ujetega v bežne trenutke vsakdanjosti; pogleda, ki sprejema njihove izraze, ne da bi opozarjal na razlike.«
– Romain Lefebvre, Cahiers du cinéma

»Že tisočletja se vrtimo v krogu, ko skušamo opredeliti, kaj lahko štejemo za umetnost, kdo jo sme ustvarjati in kaj določa njeno vrednost. /…/ Film, ki smo si ga ogledali, je misli, občutke, zvok in sliko, povezane s temi vprašanji, postavil na globoko, humanistično raven, ki se je dotaknila vseh nas v žiriji. To je filmski dokaz nujnosti človekovega izražanja, vrh vsega pa je delo tudi mojstrsko izpeljano. /…/ Nevidni parametri, ki jih določata industrija in akademska sfera, pri tem filmu niso imeli nobene možnosti. /…/ Zato sem počaščena in presrečna, da lahko letošnjega zlatega medveda podelimo filmu Adamant.«
– Kristen Stewart, predsednica žirije na Berlinalu

»Nicolas Philibert /…/ brez glasu pripovedovalca ali didaktičnosti ujame romantično in poetično dimenzijo resničnosti.«
– Sophie Grassin, L’Obs

»Tihi triumf.«
– David Jenkins, Little White Lies

»109 intenzivnih minut, izpeljanih z velikim mojstrstvom in brez vsakršne naglice. /…/ Pred nami se razgrne vsa humanost režiserjevega pogleda; njegov talent nikoli vsiljivega sogovornika. Navdušujoče!«
– Thierry Chèze, Première

»Ljubeča potopitev v nepredvidljivi, poetični svet duševnih bolezni.«
– Laurent Cambon, aVoir-aLire.com