Alabama MonroeThe Broken Circle Breakdown, 2012, Nizozemska/BelgijaRežija: Felix van Groeningen Jezik: nizozemski Igrajo: Johan Heldenbergh, Veerle Baeten drama, 1h52min 9.10.2014 ob 20.30 CAPRISOVA PREMIERA zgodba Alabama Monroe je strastna in srce parajoča ljubezenska zgodba, ki se odvrti ob zvokih izvirne bluegrass glasbe. Film, ki je bil v svoji domovini velika blagajniška uspešnica, je kmalu zatem osvojil festivalsko občinstvo in žirije po vsem svetu ter med drugim prejel nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. iz prve roke portret avtorja kritike »/…/ močna, nepozabna zgodba o ljubezni, smrti in bluegrass glasbi – žalostinka, odigrana na zlomljen inštrument, z osupljivo vizualno spremljavo.« »Alabama Monroe povrne melodrami dobro ime.« »Težko bi našli veliko temo, ki v Alabami Monroe manjka. Ljubezen. Izguba. Smrt. Srčna bolečina. Bog. Vera. Krivda. Starševstvo. Sanje. Obredi prehoda. Vloga, ki jo v življenjskem krogu igrajo prijateljstvo, glasba, rituali in dom. Življenjski krog. Belgijski režiser Felix van Groeningen v to veliko ljubezensko zgodbo med bluegrass kavbojem Didierom in ljubko svetlolaso umetnico tetoviranja Elise, umeščeno nekam v okolico Genta, poleg tega uspe strpati nekaj presenetljivo dovršene tradicionalne ameriške glasbe, neznansko smešno otroško rojstnodnevno zabavo s kričečimi šestletniki, ki histerično poskakujejo ob pop glasbi, ter enega najbolj seksi prizorov zapeljevanja, kar sem jih kdaj videla /…/. Kot da je van Groeningenu nekako uspelo prevesti sentimentalno country balado, prekipevajočo strast in melodramatično trpljenje v nekaj resnično sublimnega: čudno spodbuden, a hkrati neizmerno žalosten film. Nekaj rund močne pijače in intenziven celonočni pogovor so edini možen zaključek večera, ki je vreden tega izjemnega filma.« »Tankočutna, silno ganljiva zgodba o ljubezni, izgubi in bluegrass glasbi /…/. Film /…/ bi zlahka zdrsnil v solzavost, a spretna, nekronološka zgradba in presenetljivi, čudoviti nastopi – tako igralski kot glasbeni – ga ponesejo daleč stran od kakršnihkoli asociacij na ‘film tedna’. /…/ Ni me sram priznati, da sem jokala – in to več kot enkrat in ne prav elegantno, včasih tudi v čudnih trenutkih, npr. ob najbolj ganljivi izvedbi pesmi The Lion Sleeps Tonight, kar sem jih kdaj slišala /…/, ali preprosto najbolj žalostnem, z bolečino zaznamovanem in hkrati z ljubeznijo prežetem prizoru seksa, kar smo jim bili priča v dolgem času. Nobenega dvoma ni, da bo film izvabljal solze, pa vendar si ne zasluži slabšalne oznake, ki vam je morda prišla na misel – že mogoče, da naredi nekaj spodrsljajev, a v splošnih potezah se zdi, kot da van Groeningen nagonsko razume, da je iskreno prikazano in deljeno trpljenje lahko katarzično namesto depresivno.« »Alabama Monroe z neprestanim preskakovanjem med globoko žalostnimi in bolj veselimi trenutki ustvari zgovoren dokaz o spektru čustev, ki jih glasba lahko izrazi. /…/ zaključne minute predstavljajo najmočnejši primer klimaktične glasbene sekvence od filma Ta nori jazz (All That Jazz).« »Alabama Monroe je resnično izviren film, začenši z eklektičnimi sestavinami dinamičnega scenarija: tu je romanca med dvema nasprotjema; boj med duhovno vero in posvetnim humanizmom, ki ga sproži nepredstavljiva tragedija; flamski bluegrass bend … Z dialogom, ki se giblje od prisrčno spogledljivega do teatralno izzivalnega, obilico humorja ter pristno in globoko ljubeznijo do glasbe film spretno skače naprej in nazaj v času, da bi nam pričaral živa lika, soočena z vprašanji, ki so dobesedno stvar življenja in smrti. V nas zbudita veliko zanimanje in hkrati globoko sočutje; pripravita nas tako do razmišljanja kot do čutenja.« |