Angelski delež “liffe po liffu”

O zgodbi

Glasgow. Robbie, mlad fant, ujet v začaran krog nasilja, kriminala in dolgoročne nezaposlenosti, se pretihotapi v porodnišnico k svojemu dekletu Leonie in novorojencu Luku, odločen, da bo sinu omogočil drugačno življenje. A z Leoniejinim očetom za petami in bližajočo se sodno razpravo to ne bo lahko. Med opravljanjem družbenokoristnih del, ki mu jih je namesto zaporne kazni naložilo sodišče, spozna dobrosrčnega nadzornika Harryja ter Rhina, Alberta in Mo, ki zaradi svoje preteklosti ravno tako kot on ne morejo najti zaposlitve. Ko Harry pisano druščino uvede v skrivnosti, finese in radosti pokušnje viskijev, Robbie odkrije, da ima nos za to žlahtno žgano pijačo. Kdo bi si mislil, da bo njihovo življenje na glavo obrnil alkohol – pa ne kakšno poceni pivo, ampak eden najboljših viskijev na svetu …

S svojim najnovejšim filmom, socialnorealistično pravljico Angelski delež, se veteran Ken Loach vrača v svet simpatičnih zgub in malih kriminalcev, a tam namesto obupa najde humor, optimizem in vero v človeško dobroto. Protikrizna komedija, ki je odprla letošnji LIFFe, je prejela nagrado žirije v Cannesu.
Naslov filma se nanaša na majhen odstotek viskija, ki vsako leto med postopkom staranja izhlapi iz sodov.

O filmu

»Poskušali smo narediti film, ki bi bil realističen, hkrati pa tudi malce magičen; pravljico o zapravljenem talentu in o tem, kaj se zgodi, ko v življenju dobimo priložnost. Raziskati smo želeli dva poglavitna in preprosta dejavnika. Rojstvo prvega otroka je izredna izkušnja, ki za vedno spremeni življenje in izzove tako praktična kot eksistencialna vprašanja najgloblje vrste. /…/ Drugo izhodišče: živimo v svetu, v katerem mnogi mladi v svojem življenju ne bodo imeli spodobne službe. Ti dve situaciji se spojita v liku Robbieja in ponujata velik dramski potencial. /…/ Svet viskija je poln zanimivih nasprotij. /…/ Po eni strani imamo opraviti z znanostjo, z empirijo in z veliko obrtniško spretnostjo. Po drugi pa je prisotno nekaj skoraj magičnega. /…/ Mit, marketing, strokovnost, sleparstvo, snobizem in seveda čisti užitek ustvarijo čudovito zmes s številnimi ravnmi pomenov. /…/ Na svetu je na tisoče Robbiejev in Rhinov. Všeč mi je misel, da se ravno tako kot arabski princ lahko tudi oni naučijo uživati tiste dobre stvari v življenju – če le dobijo priložnost.«
- Paul Laverty, scenarist

»Konec lanskega leta je število mladih brezposelnih v Britaniji prvič preseglo milijon. Želeli smo povedati zgodbo o tej generaciji mladih, od katerih jih veliko zre v prazno prihodnost. Skorajda prepričani so lahko, da zaposlitve – stalne in varne – ne bodo dobili. Le kako to učinkuje na človeka in na podobo, ki jo ima o sebi? /…/ Upam, da bodo gledalci uživali v spoznavanju ljudi v tem filmu, predvsem tistih mladih, označenih za ‘male kriminalce’ ali ‘prejemnike socialne podpore’, in da bodo videli, da so to celoviti, duhoviti, pravi, resnični ljudje. Prav za vsako številko od tistega milijona nezaposlenih se skriva mlad človek, ki se sooča z brezupno prihodnostjo – in tu imamo štiri izmed njih.«
- Ken Loach, režiser

O avtorju

Ken Loach (1936, Nuneaton) se je na Oxfordski univerzi, kjer je študiral pravo, prvič srečal z gledališkim delom. Filmsko pot je začel leta 1963 kot pomočnik režije pri BBC. O avtorjevi občutljivosti za pereča socialna vprašanja ter nagnjenosti k socialnemu realizmu in naturalističnemu stilu priča že prva iz serije televizijskih dram The Wednesday Play z naslovomCathy Come Home (1966). Vpliv Loachevih del, ki so nastajala v okviru mreže BBC, je v umetniškem in družbenem pogledu neizmeren. Sledili sta prvi filmski produkciji Poor Cow (1967) in Kes (1969). Čeprav je mednarodni javnosti znan v prvi vrsti kot režiser celovečernih igranih filmov, pa se je Loach še nadaljnji dve desetletji vračal k televizijskemu delu. Odločilen preboj mu je prinesel film Sodrga (Riff-Raff, 1990), naturalistični portret sodobne Britanije, za katerega je prejel nagrado Evropske filmske akademije za najboljši film. Že leta 1995 je isto nagrado prejela še avtorjeva Dežela in svoboda (Land and Freedom) na temo španske državljanske vojne. Film Veter, ki trese ječmen (The Wind That Shakes The Barley) je bil nagrajen z zlato palmo na festivalu v Cannesu leta 2006. V Kinodvoru smo si nazadnje lahko ogledali komično dramo Išče se Eric (2009) in zarotniški triler Irska pot (2010). Z Angelskim deležem se je Loach letos že enajstič uvrstil v tekmovalni program festivala v Cannesu.

Loachevi filmi so poželi številne lovorike najprestižnejših mednarodnih filmskih festivalov in domače nagrade BAFTA, leta 2009 pa je režiser prejel nagrado Evropske filmske akademije za življenjsko delo. Avtorjeva dela so čustveno neposredna, aktualna in angažirana. Kljub pretanjenemu čutu za socialno ter politično realnost pa je tisto, kar poganja kri po žilah Loachevih filmov, neuklonljivi človeški duh.

Kritiki o filmu

»Preverjeno partnerstvo Kena Loacha in scenarista Paula Lavertyja je obrodilo enega njunih najbolj toplih in dostopnih filmov. Pusta statistika za britansko ‘izgubljeno generacijo’ nezaposlenih in nezaposljivih mladih ljudi se je spremenila v prisrčno, social-realistično pravljico z dovolj grobega humorja in nežnih čustev, da bo ugajala tako Loachevim predanim častilcem kot tudi drugim. /…/ Angelski delež spretno vzdržuje ravnovesje med bolečino in humorjem ter najde vedrino in žarek upanja tam, kjer bi ju najmanj pričakovali.«
- Allan Hunter, Screen Daily

»/…/ topel, zabaven in dobrodušen. Lahkotna social-realistična burka – naivna in na trenutke skorajda otročja. /…/ tiste vrste komedija, ki je prav nemoderna v svojem pomanjkanju vsakršnega cinizma in ironije. /…/ Angelski delež bi lahko primerjali z Loachevim filmom Sladkih šestnajst (Sweet Sixteen, 2002) ali celo z njegovo zgodnjo klasiko Kes (1969). /…/ Robbie in njegovi tovariši niso nikakršni angeli, a film jim da nekaj, česar jim resnično življenje ne more ali noče: priložnost.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»/…/ ganljiva hvalnica dobroti, prijateljstvu in odpuščanju.«
- Stephen Dalton, The Hollywood Reporter

»Kako ustvariti pravičen svet? Kako ustvariti svet, v katerem bodo vsi ljudje enakopravni, v katerem bodo imeli vsi ljudje enake možnosti in v katerem bodo vsi ljudje živeli v blaginji? Nekateri govorijo o univerzalnem temeljnem dohodku, obstaja pa še ena možnost: da bi imel vsak človek pravico do enega malega ropa, do ‘angelskega deleža’. Da bi lahko torej vsak človek enkrat vzel tam, kjer je dovolj, tam, kjer so presežki – tam, kjer tega, da je nekdo nekaj malega vzel, ne bi nihče opazil. Svet bi bil pravičnejši in enakopravnejši, če bi lahko vsakdo prišel do zagonskega kapitala in če bi lahko vsakdo izvedel svojo malo prvobitno akumulacijo kapitala. To rešitev podpre brutalno komični in komično brutalni Angelski delež, film o Robbieju (Paul Brannigan), škotskem barabinu s pikantnim policijskim dosjejem, ki se znova znajde pred sodnikom, toda ko že misli, da ga bo sodnik poslal sedet, mu namesto zaporne kazni naloži družbenokoristno delo. /../ Angelski delež je himna ‘angelskemu deležu’, pravici do enakih možnosti.« ZA
- Marcel Štefančič jr, Mladina

»Film je preplet komedije, za katero je jasno, da mora ponuditi pravljičen, ali pa vsaj srečen konec in zapeljevanje gledalca z vso šarmantno škotsko ikonografijo. Od narečja, obveznih kiltov, cenjene škotske nacionalne pijače, do panoramskih posnetkov Edinburgha in škotskega višavja. Bistvo filma in tudi njegovo sporočilo, ki bi bilo še pred nekaj leti družbeno in politično nekorektno, pa se skriva povsem drugje. Ken Loach nam v filmu v bistvu predstavi sodobnega Robina Hooda, ki vzame super bogatim, da bi delil s svojimi mladimi brezposelnimi prijatelji.«
- Ingrid Kovač Brus, RA Slovenija

»Le redkim režiserjem uspe preplesti lahkotno, skoraj pravljično komedijo z realističnim prikazom velikih družbenih problemov, kot so kriminal, brezposelnost in nezmožnost izhoda iz tega začaranega kroga. No, Ken Loach sodi med te izjeme. Angelski delež podobno kot njegov predzadnji film Išče se Eric predstavi bedo, v kateri živijo ljudje na dnu družbene lestvice, nato pa z mešanico absurdnega in skoraj burlesknega humorja tragične situacije spreminja v rešljive vse do srečnega konca, ne da bi zašel v podcenjevanje resničnih družbenih problemov in njihovih posledic.«
- Igor Harb, Vikend

»Duhovito in obenem socialno kritično osveščajoče.«
- Uroš Smasek, Večer