Anton je tukaj – Kino Otok Isola Cinema

Filmska kritičarka Ljubov Arkus in snemalec Ališer Hamidhodžajev srečata Antona, avtističnega mladeniča, ki z materjo samohranilko prebiva v razpadajočem stanovanju na obrobju mesta, v sistemu, kjer »avtizem kot zdravstvena diagnoza ne obstaja«. K fantu ju je privedel kratek poetični sestavek z naslovom Ljudje. »Ljudje so končni. Ljudje letijo,« zapiše Anton na koncu sestavka, in v teku naslednjih štirih let, ki jih kamera ves čas nevsiljivo in mojstrsko beleži, se zgodi prav to. Ko mati Rinata zboli za rakom, Antonu ne preostane drugega kot psihiatrična bolnišnica, v kateri bo bržkone preživel preostanek svojega življenja. Tako bi šla ta zgodba, če se ne bi neka neznansko angažirana filmska ekipa odločila ukrepati in mu dati
nastopajo/featuring Anton Haritonov, Rinata Haritonova, Vladimir Haritonov

festivali (izbor)/festivals (selection) Benetke (nagrada spletnih kritikov Mouse D’Argento)/Venice (Silver Mouse Internet Critics Award) 2012, Viennale 2012, Tallinn Black Nights 2012, Watch Docs Varšava/Warsaw 2012, Göteborg 2013

Kamera, brez potrebe po izčrpni razlagi in brez prisile togo začrtane strukture, spremlja mladeniča, izgubljenega v lastnem svetu. Neskončno ponavljajoča se dnevna opravila ne uspejo prikleniti njegove pozornosti. Pomen in smisel vsakdanje rutine se mu vedno znova izmuzneta. Edino, kar zahteva, je ‘malo srčnosti’. Išče tistega, ki ga bo razumel. Nič ga ne zadane bolj kot izdaja, tako kot vsakega izmed nas. A čeprav film naslika pretanjen portret avtističnega fanta, zaklenjenega v globine lastne notranjosti, je njegova resnična substanca srečanje človeka z drugim človekom in spontana preobrazba, v kateri neko življenje postane filmska snov, ta pa zopet preraste v življenje.

Kršilec dokumentarnih postulatov se ne ustavi pri motrenju, pač pa vstopi v življenje in mu ponudi rešitev. Ne gre mu zgolj za to, kaj lahko kamerino oko razkrije, ampak kaj lahko ostvari drzno in čisto filmsko dejanje, kino-akcijo. »Kmalu zatem sem doumela, da je bila kamera glavni akter te zgodbe,« pravi ob koncu filma Ljubov Arkus, pretanjena pripovedovalka: »Kamera je pomagala očetu sprejeti odločitev. Kamera je podaljšala Rinatino življenje – umrla je, ko je kamera mirovala. Kamera je spremenila Antona. Kamera je spremenila mene.« Kamera, zagotovo, a tudi snemalec, režiserka in tisti fant.

»Duša na dveh nogah, takšen vtis mi je vzbudil ob najinem prvem srečanju. Duša, ki je popolnoma nezaščitena, kot bi utripala za prozornim steklom, kot bi lahko zaznali vsak, še tako lahen nihljaj njenega razpoloženja: nemirno iskanje drugega, strah pred lažmi in neiskrenostjo, divji odpor do prepovedi in omejitev ter čisto, neskaljeno nežnost.« (Ljubov Arkus)

»Od režijskega prvenca Ljubov Arkus, ki se s filmsko mislijo že vrsto let profesionalno ukvarja in ustvarja eno najboljših filmskih revij, kar jih poznam, bi pričakovali izpiljeno formo in prefinjeno igro filmskih referenc. Anton je tukaj je posnet v nasprotju s temi pričakovanji, ta film je nekaj čisto drugega. Filmska izrazna sredstva mu služijo za razkrivanje čistega bistva, raziskovanje človekove narave in posredovanje tistega, česar o sebi niti ne vemo.« (Aleksandr Sokurov)

Ljubov Arkus
Rojena leta 1960 v Lvovu (Ukrajina). Diplomirala iz scenaristike in filmske teorije na Vseruskem državnem inštitutu za kinematografijo (VGIK). Po študiju ruskega formalizma je delala pri Viktorju Šklovskem, nato v studiu Lenfilm. Je ustanoviteljica in odgovorna urednica revije Seans (od 1989) ter umetniška vodja založniško-produkcijske hiše Masterskaja Seans. Predavala je na Sanktpeterburški univerzi za film in televizijo in je idejna avtorica 7-delne enciklopedije sodobnega ruskega filma. Anton je tukaj je njen režijski prvenec.