Antwerpen – Kino Otok Isola Cinema

Spremljamo par z dojenčkom in njun boj za preživetje, potem ko mož ostane brez službe. Moč nelagodje zbujajočih “prizorov iz zakonskega življenja”, posnetih v dokumentarističnem slogu, vseskozi privzdiguje energična igra glavnih junakov.

NEIL YOUNG:
Bila bi slaba hvala reči, da je Martijn Maria Smits eden izmed najbolj obetavnih mladih nizozemskih režiserjev? Ko govorimo o evropski filmski umetnosti, je nizozemska kinematografija navsezadnje redko kdaj uvrščena prav visoko – pred nekaj meseci se je film Borgman uvrstil na cannski festival – prvi nizozemski film po letu 1975!

Zakaj je temu tako? Nizozemska ima vseeno 17 milijonov prebivalcev in sedmi najvišji BDP na prebivalca. Romunija – neutrudna valilnica cineastov – ima zgolj 2 milijona prebivalcev več, a je nizko na lestvici bruto domačega prihodka, šele na 63. mestu. Morda imajo Nizozemci preprosto preveč denarja, njihovi filmski ustvarjalci pa so hitro zadovoljijo z ustvarjanjem prijetnih uspavank o zagatah srednjega razreda.

Te kritike nikakor ne letijo na Smitsa. Njegova po številu zaenkrat skromna filmografija (debitiral je leta 2006 s filmom Otzenrath: Zadnji dan)  se posveča marginalnim posameznikom nizozemske in belgijske družbe. Njegov film
C’est déjà l’été, ki je bil prikazan na Rotterdamskem festivalu, je posnet v valonskem postindustrijskem mestu Seraing, prav tam, kjer sta večkrat nagrajena brata Dardenne posnela večino svojih filmov. Za neznanega začetnika je prehod med težkokategornike torej potekal z zavidljivo hitrostjo.

Smitsove filme krasi predrzna samozavest, dva srednjemetražna izleta v neznano, ki ju prikazujemo v Izoli, z neobičajno dolžino ustvarjata pravi miniaturi klasičnega socrealističnega humanizma. Čeprav sta oba izvirno televizijska filma, pa ne izgubita prav nič, če ju prikažemo na velikem platnu.

V filmu Antwerpen spremljamo par z enoletnim otrokom in njun boj za preživetje, potem ko mož ostane brez službe. Moč nelagodje zbujajočih “prizorov iz zakonskega življenja”, posnetih v dokumentarističnem slogu, konsistentno privzdiguje energična igra
Thomasa Ryckewaerta in Daphné Verhelst – soustanoviteljev razvpite belgijske gledališke skupine Wolff.

Smitsov talent za delo z igralci se spet pokaže v Under the Weight of Clouds, v katerem iz Golde de Leon, deklice, ki je komaj prilezla iz plenic, zvabi odlični igralski nastop. Smits gledalca v tej z občutkom ustvarjeni različici Cassavetsove Glorie in Zoncove Julie vrže v nočni mori podobno eksistenco Elene (Tanja Otolski), mlade Ukrajinke, ki je vpletena v krut svet trgovine z belim blagom in prisilne prostitucije. Ko začne skrbeti za prijateljičinega otroka, se Elena sooči z grozljivo dilemo v komaj prepoznavni Nizozemski 21. stoletja, ki jo zaznamujejo nepremostljive družbene delitve in prikrite oblike izkoriščanja, pred katerimi si je bilo tako enostavno zatisniti oči. Toda ne tukaj, ne zdaj in nič več.

Martijn Maria Smits
Rojen leta 1980 na Nizozemskem. V Antwerpnu je študiral avdiovizualne umetnosti in fotografijo. S filmom Otzenrath je leta 2006 diplomiral iz dokumentarnega filma na Nizozemski filmski akademiji. Za kratki film ANTWERPEN (2009) je dobil nagrado zlato tele za najboljši scenarij na Nizozemskem filmskem festivalu in glavno nagrado FIPA na festivalu v Biarritzu. Smitsov prvi celovečerec C’EST DÉJÀ L’ÉTÉ (2010) se je uvrstil na Mednarodni filmski festival v Rotterdamu skupaj z njegovim drugim celovečercem UNDER THE WEIGHT OF CLOUDS (2012), ki je bil nominiran za več nagrad. Smits je diplomant Bingerjevega laboratorija za pisatelje in režiserje.