![]() |
AprilApril, 2024, Francija, Gruzija, ItalijaRežija: Dea Kulumbegashvili Jezik: gruzijščina Igrajo: Ia Sukhitashvili, Kakha Kintsurashvili, Merab Ninidze, Roza Kancheishvili, Ana Nikolava, David Beradze, Sandro Kalandadze, Tosia Doloiani, Beka Songulashvili drama, 02h14min 11.04.2025 ob 19:00 Podeželje na vzhodu Gruzije. Ko med porodom umre novorojenček, porodničarko Nino osumijo malomarnosti, njeno kariero pa še dodatno ogrožajo govorice, da v okoliških vaseh opravlja splave … Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=3AIQaazBpoM Gruzijska režiserka Dea Kulumbegashvili se po kritiško opevanem in večkrat nagrajenem prvencu Začetek vrača s še eno samosvojo, vizualno prevzemajočo meditacijo o ženskah, ujetih v začarani krog patriarhata. Posebna nagrada žirije v Benetkah. Predprodaja vstopnic: Galerija Alga. kritike »Režiserka čudeža z naslovom Začetek /…/ v svojem drugem filmu vztraja pri veliko bolj prizemljeni, blatni in, če želite, transparentni zgodbi. In težki, zelo zelo težki. /…/ Kamera se zadrži pri vsakem trenutku, saj ve, da lahko razkrije tisto, kar rutinski, vsakdanji pogled skriva. To ni kontemplacija, ampak razodetje. April ni diskurziven film. Ne gre za pripoved o trpljenju neke ženske v zatiralskem okolju. Njegov cilj je veliko bolj ambiciozen: raziskati pogled sam ter opisati nesmiselnost vsake geste, ki dopušča, spodbuja in ščiti ponižanje, žalitev ali strah. Ne gre toliko za poziv k takojšnjemu političnemu ukrepanju kot za poskus preoblikovanja vsega, začenši z načinom, kako gledamo, razumemo.« »T. S. Elliot je v svoji prelomni pesnitvi Pusta dežela april imenoval ‘najbolj krut mesec‘ – toda pomlad je le redko delovala bolj neprijazno kot v izmuzljivem, mračnem drugem filmu Dee Kulumbegashvili. /…/ April je kljub osupljivim in nepozabnim podobam – vključno z dvema nazornima, dolgima prizoroma poroda – pravzaprav film o tistem, česar ne vidimo. Bogata, precizna zvočna zasnova Larsa Ginzela nas potopi v pravljično pokrajino, kjer je zvok edino, česar se lahko oklenemo. To je dezorientirajoča, vseprežemajoča čutna izkušnja, še toliko boljša za tiste, ki so se pripravljeni prepustiti njenim skrivnostim.« »Moč filma je v tem, da pokaže, kako zelo iluzorna je ideja modernosti. Nina dela v sodobni bolnišnici z najnovejšimi medicinskimi pristopi, ki naj bi zagotavljali varen in higieničen porod – neuspeh v tem pogledu pa je zelo resna zadeva, ki jo bodo raziskali s primerljivo sodobnimi, strogimi metodami: odkrito, transparentno, odgovorno. Toda v teh širnih prostranstvih vladajo stari, stoletja nespremenjeni moški pogledi in predsodki. Ženska telesa so moškim prepuščena na milost in nemilost in tudi Ninin upor je le mučna in mazohistična oblika podrejanja. To je globoko vznemirljiva meditacija o spolnosti in transgresiji.« »Čeprav /…/ film opredeljujejo kontrasti, jih režiserka nikoli ne prikaže kot takšnih. Nasprotja, kot so življenje in smrt, rojstvo in splav, realizem in nadrealizem, medicinsko in metafizično, bližnji in daljni posnetki, se med seboj ne izključujejo. Vsi vidiki sodijo v polje človeške izkušnje in so lahko – gledani s pravega zornega kota – presenetljivo komplementarni.« »Film je poln surove poezije, hkrati pa ga preveva otipljiva, vseprisotna groza. Ves čas smo na robu nočne more, pa naj gre za mračni sprehod po živinski tržnici, obisk ‘Blede dame’ ali pa moškega, ki Nini pomaga izvleči avto iz blata. Življenje in smrt sta tesno povezana /…/, April pa leta med njima kot ptica, ki z glavo naprej drvi proti okenski šipi. Empatija, ki jo junakinja čuti do žensk okoli sebe, je nevzdržna, a se kljub temu ne more odločiti, da je ne bo čutila. ‘Morda nam Bog pošilja blagoslove, da se naučimo premagovati obup,’ pravi nekdo v filmu. Toda v tej izjemni in mučno nedorečeni zgodbi se blagoslovi in obup zlijejo v eno; dva uda istega telesa, ki ga Ninine pacientke ne smejo nadzorovati same.« »April je brezkompromisen, globoko občuten portret ženske identitete, moči in želje pod udarom: patriarhata, seveda, a tudi nedoumljivih krutosti narave. To je delo formalne strogosti in hkrati nebrzdanih, pogosto neobvladljivih človeških čustev. /…/ Film ne želi pojasnjevati, temveč vabi, da ga gledamo, poslušamo in začutimo. Podobno kot velikodušno, a nedostopno žensko v njegovem središču ga zaznamujeta brezmejna empatija in osamljen, neutolažljiv obup.« |