Belfast

Severni Belfast, avgust 1969. Devetletni Buddy natančno ve, kdo je in kam sodi. Je otrok delavskega razreda, srečen, ljubljen in varen. Njegov svet je živahna in zabavna ulica, kjer prebiva vsa njegova razširjena družina, kjer sosedje držijo skupaj in kjer se je nemogoče izgubiti, saj se v Belfastu vsi poznajo – ali pa se tako vsaj zdi. Toda družbeno nezadovoljstvo se stopnjuje, in ko na Buddyjevi ulici nazadnje izbruhne nasilje, se njegov otroški svet čez noč obrne na glavo.

Film, postavljen v burno obdobje poznih šestdesetih let, je humoren, nežen in globoko oseben spomin Kennetha Branagha na njegovo rojstno mesto. »Za tiste, ki so ostali, tiste, ki so odšli, in vse tiste, ki smo jih izgubili.« Oskar za najboljši izvirni scenarij in nagrada BAFTA za najboljši britanski film.

KRITIKE
»Belfast, avtobiografski črno-beli film o disruptivnem odraščanju v črno-belem svetu /…/, je videti kot Cuarónova Roma s twistom Tornatorejevega Kina paradiž. ZA«
– Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Elegični, avtobiografski film Kennetha Branagha o Belfastu njegovega otroštva je prepojen z neverjetno nežnostjo in toplino. Film je živahno napisan, sijajno odigran in posnet v žareči črno-beli tehniki; z umetelnimi sekvencami, magdalenicami in epifanijami, ki spominjajo na lahkotnejšo različico Terencea Daviesa. Nekaterim se bo morda zdelo, da je sentimentalen ali da ne ustreza dovolj šabloni politične jeze in obupa, primerni za drame o severnoirskem konfliktu. /…/ Toda Belfast je izredno čustveno velikodušen in duhovit film, poleg tega pa se loteva pogosto nerazumljene dileme tistega časa: kdaj in ali sploh spakirati kovčke in oditi? Gre za razumljivo dejanje preživetja ali prepustitev ljubljenega domačega mesta skrajnežem? /…/ Ne moremo ravno reči, da ima nočna mora tega filma nadih nedolžnosti, vsekakor pa je v njej sled normalnosti in celo banalnosti, ki privzame lasten nadrealistični ton. Ljubezenska pisma, posvečena preteklosti, vedno nagovarjajo iluzijo, a pred nami je resnično zapeljiv primerek mitologiziranja.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Branaghov izjemni Belfast gre naravnost na seznam čudovitih, včasih brutalnih, živo priklicanih portretov otroštva: 400 udarcev (Les quatre cents coups), Amarcord, Hope and Glory, Roma.«
– Scott Foundas

»Branaghov Belfast se bolj kot k uprizoritvam nasilja zateka k ljudskemu humorju, bolj kot zvoku eksplozij glasbi severnoirskega kantavtorja Vana Morrisona in bolj kot razloge za versko, politično in demografsko delitev družbe premleva odraščanje v obdobju zgodovinskih pretresov, ki so jih tu in tam za mlajšo znale zadušiti starejše generacije.«
– Anže Lebinger, Dnevnik

»Belfast je spominsko delo, ki specifičen čas, kraj in politično krizo prikliče na nepozabno in boleče oseben način.«
– David Fear, Rolling Stone