14.5.2015 ob 21.00 FILM JE ZAKON!
15.5.2015 ob 21.00
16.5.2015 ob 19.00
17.5.2015 ob 21.00
19.5.2015 ob 19.00
20.5.2015 ob 19.00
22.5.2015 ob 21.00
23.5.2015 ob 21.00
15.6.2015 ob 19.00 PONEDELJKI ZA ZAMUDNIKE
zgodba
Pozna 70. leta v švicarskem mestecu Corsier-sur-Vevey ob Ženevskem jezeru. Belgijski priseljenec in revni tatič Eddy je pravkar odslužil zaporno kazen in ker je brez prebite pare, ga vzame pod streho prijatelj Osman. V zameno bo varoval Osmanovo hčerko, medtem ko je njegova žena v bolnišnici, prijatelj pa na delu. Bliža se božič in Eddy postaja zaradi stiske in hude revščine, ki jo deli s svojimi gostitelji, vse bolj zagrenjen. Nato na televiziji zasledi novico o smrti Charlieja Chaplina in igralčevi bajno bogati zapuščini. Porodi se mu nora zamisel: kaj ko bi z Osmanom ukradla Chaplinovo krsto in od družine zahtevala odkupnino?
Režiser filma Božji možje je po resničnem dogodku posnel tragikomedijo z norim zapletom, mešanico socialne drame, kriminalke in burleske, s katero se pokloni velikemu Chaplinu in malemu potepuhu.
iz prve roke
»O dogodku sem vedel zelo malo. Moja žena, ki je bila montažerka pri tem in pri filmu Božji možje, ni nikoli prej slišala za to zgodbo. Sprva je mislila, da se šalim, da gre za potegavščino, toda nekaj klikov na spletu je potrdilo, da je zgodba resnična. Chaplin je umrl na božični dan leta 1977 v svoji vili v švicarskem mestecu Corsier-sur-Vevey. Tri mesece po pogrebu sta dva obupana priseljenca – prvi je bil Poljak, drugi Bolgar; dva mala potepuha, kot se je med sojenjem izrazil tožilec – dobila zamisel, da ukradeta krsto in od družine zahtevata odkupnino … Rekel sem si: voilà, pa imamo film. /…/ Z Etiennom Comarjem nama je postalo kaj hitro jasno, da to ne more biti zgolj kriminalka. Načrt, ki sta ga skovala ta dva moška, je bil nekaj tako čudaškega, da jima človek ne more niti zameriti. Ko sem razmišljal o tem, se mi je zgodba postopoma pokazala v drugačni luči, kot komična prigoda. /…/ Zares smo snemali v Chaplinovi vili. Si lahko predstavljate? Bilo je čarobno … Chaplin se je vanjo preselil sredi 50. let in tam živel do svoje smrti. Že dolgo se govori, da bodo vilo spremenili v muzej, ampak na mojo srečo projekt zaradi zapletov zamuja. Še vedno je vse natanko tako, kot je bilo: knjižnica, klavir, spalnica …«
- Xavier Beauvois
portret avtorja
Xavier Beauvois (rojen v Franciji leta 1967) je francoski igralec, filmski režiser in scenarist. Filmsko kariero nastopi kot asistent režije pri filmih Les Innocents Andréja Téchinéja in Mon cas Manoela de Oliveire. Leta 1991 posname igrani celovečerni prvenec Nord (1991), kroniko disfunkcionalne družine v severni Franciji, v kateri Beauvois odigra tudi glavno vlogo. Za film prejme cezarja Francoske filmske akademije za najboljši prvenec in najbolj obetavnega igralca. Režiserjev drugi celovečerni film N’oublie pas que tu vas mourir se leta 1995 uvrsti v uradno selekcijo festivala v Cannesu, kjer prejme veliko nagrado žirije, kasneje pa še prestižno priznanje Jeana Vigoja – nagrado francoskih filmskih kritikov za najboljši francoski film. Leta 2000 sledi Selon Matthieu z Benoitom Magimelom in Nathalie Baye v glavnih vlogah. Policijska drama Mali poročnik (Le Petit Lieutenant) mu leta 2005 prinese tri nominacije za cezarja – za najboljši film, režijo in izvirni scenarij. Veliko nagrado žirije v Cannesu leta 2010 prejme še njegov celovečerec Božji možje (Des hommes et des dieux, 2010), subtilna študija religije in vzgibov verujočih, posneta po resničnem dogodku ugrabitve in usmrtitve francoskih menihov v Alžiriji leta 1996.
kritike
»Prva komedija Xavierja Beauvoisa, režiserja filma Božji možje, je očarljiva mešanica socialnega realizma in chaplinovske komike. Na videz skromna kriminalna komedija, ki preraste v srčen poziv k bolj iskrenemu in preprostemu načinu življenja. /…/ Beauvois svobodno priredi dejstva konceptu svoje zgodbe kot človečne komedije, vredne duha in lika Malega potepuha. Trpek, sentimentalen film, ki ga s surovim šarmom podkrepita Benoît Poelvoorde in Roschdy Zem …«
- Guy Lodge, Variety
»Čeprav je resnična zgodba o dveh imigrantskih obrobnežih, ki sta v Švici v poznih sedemdesetih sklenila izkopati Chaplinovo krsto in zahtevati odkupnino, razmeroma neznana, jo uspe Beauvois spremeniti v nekaj velikega, drznega in hkrati precej ganljivega s pomočjo mojstrskega obvladovanja filmskih sredstev iz svoje zakladnice. /…/ V preračunanem tveganju, ki bo bržkone razveselilo ljubitelje režiserjevih prejšnjih filmov, čudovite čiste kompozicije Beauvoisove redne direktorice fotografije, Caroline Champetier, in veličastna, bombastična glasba Michela Legranda (prepletena z napevi iz Chaplinovih filmov) vdahnejo tej intimni zgodbi pridih klasične grandioznosti. Njuno delo povzdigne trpek historični realizem na raven univerzalnosti in spremeni ničeva protagonista – neke vrste potomca Chaplinovega slovitega lika potepuha – v filmska junaka ali, v tem primeru, pač antijunaka.«
- Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter
»Kriminalna komedija, ki je bolj chaplinovska od Chaplina. /…/ Namesto da bi se resničnega dogodka lotil s klasično dramo, je Beauvois raje pozdravil latentno komičnost te absurdne situacije s pridihom chaplinovskega zapleta, a s še kako resničnim tveganjem. /…/ Cena slave vsekakor ni zamišljena kot rekonstrukcija dogodkov, toda režiser se je poskusil snovi lotiti z empatijo, ki je bila za Chaplina v njegovem upodabljanju trpinčenega delavstva in siromakov nekaj tako naravnega.«
- Nicolas Rapold, The New York Times
