Art kino Odeon Art kino Odeon

Človek na luni

L’uomo sulla luna, ,


Režija: Giuliano Ricci




, 1h00min

20.5.2016 ob 21.00 KINO OTOK - Predfestivalsko ogrevanje


Ljubljenec občinstva preteklega mednarodnega filmskega festivala Kino Otok – Isola Cinema napoveduje prihod 12. festivalske izdaje od 1. do 5. junija 2016. Letos bodo še posebej močno zastopani dokumentarni filmi in mnogi izmed njih bodo razkrivali avtorske poglede na vplive migracij na človeška življenja v raznolikih kotičkih sveta. Program 12. Kino Otoka je že na voljo na http://www.isolacinema.org/.

Intimen dokumentarni portret skoraj izgubljenega časa je pripoved o temnih plasteh človekovega bitja, skozi katerega nas vodijo v črnino zavite ženice, ki še živijo spomin in kulturo krvnega maščevanja. Njihova pričevanja o živahnem srečevanju svetov živih in mrtvih se kot Šeherezadine zgodbe tkejo v živo preprogo kolektivnega spomina. Film o smrti, ki kar poka od življenja.

Sardinija. Hribovita, odmaknjena, čudovito skrivnostna. Skupina vdov, žensk, ki so preživele svoje može, brate, sosede … Živijo v svetu, ki je razpet med tostranstvom in onostranstvom. O življenju nam pripovedujejo skozi svet sanj, duhov, življenja po smrti. Njihov odnos do življenja in smrti nas napolni z upanjem. Napolni nas z že pozabljenim. Danes živimo odmaknjeni od dogodkov, ki nas definirajo. Odmaknjeni od rojstva, smrti in življenje doživljamo, kot da ne bi bilo naše. Polzimo. Njihove zgodbe, odnos do življenja, smrti nas spomnijo in se dotaknejo najglobljega v nas. Naše lastne poti. V filmu najdemo svoje prednice, prednike, svoje otroke in njihove otroke. Svet, ki nam ga približajo, je svet enosti, neločljivosti, svet, kjer nismo sami.
Marjuta Slamič, botra filma Človek na Luni

Po tem, ko se je človek dotaknil povrhnjice Lune, se je človeštvo s še večjim odskokom bliskovito pognalo naprej; zahodnjaški – razsvetljenski duh vere v človekov um, moč spoznanja in napredek skozi perspektivo absolutizacije znanosti vzpostavlja »resničnost« ter prepričuje, da sta človek in svet dojemljiva, izmerljiva, nedvomna in jasna. Človek na Luni je mejnik zgodovine, človeku pa se naprej od Lune razkriva le še celota – nadvlada vsemirja!
Medtem ko človek drvi po sodobnosti brezglave modernosti, spregleduje bistvene stvari življenja. Predvsem nerazložljive, nejasne, dvomljive, ki kažejo na šibkost in umrljivost človeškega uma, duha in telesa, raje pušča v mrtvem kotu pogleda. Tak mrtvi kot sodobne družbe se zdi tudi Sardinija: otok Sredozemlja, ki v središču gorovja Barbagia skriva vasico, ki se zdi ukradena današnjemu času. Tukaj resničnost sveta ni enodimenzionalno izčiščena jasnina, temveč se ta linija trga med svetovi živih in mrtvih. Človeku postavlja drugačen koordinatni sistem obnašanja, vrednot, vednosti in posledično same resničnosti. Ogled dokumentarnega filma italijanskega režiserja Giuliana Riccija po izsledkih antropološke raziskave Bachisia Bandinuja je kot opazovanje topeče se magdalenice v lipovem čaju. Intimni portret skoraj izgubljenega časa je pripoved o krvavih, temnih plasteh človekovega bitja, skozi katerega nas vodijo glasovi postaranih ženic, zavitih v črnino. Te vaške vdove še živijo spomin in kulturo krvnega maščevanja, ki je moške potisnilo v temino grobov ali jih prisililo v skrivanje med sencami hiš. Središče pogleda zavzamejo ženske kot nosilke spomina, besede in opomina za prihodnje generacije. Njihova pričevanja o živahnem srečevanju obeh svetov se kot Šeherezadine zgodbe tkejo v živo preprogo človeškega, kolektivnega spomina, ki se dobesedno uteleša v karnevalskem obredju ter riše arhetipske obronke človekove zavesti. Ta se upira racionalistično-razsvetljenskemu kalupu sodobnosti, hrup katere med pripovedovanjem stalno vdira kot novice ali šov – spektakel s televizijskih zaslonov. Prav ta dvojnost zaslonov ustvarja dvojno perspektivo filma, ki je več kot živa slika preteklosti. Sodobnemu gledalcu nudi odsev njegove zavesti in ga opominja na globoko temino kolektivnega nezavednega v posamezniku.
Anja Banko

»Ženske, ki se tega sveta še spominjajo, se morajo danes soočiti z novim kolektivnim nezavednim sodobne družbe, z nasprotnimi vrednotami. Podobe, ki ga napajajo, ne pripadajo več sanjam, temveč prihajajo iz zunanjega sveta, kjer je človek stopil na Luno. Podobe, ki so sprevrnile stara verovanja, sanje in zavest idiličnega sveta.«
Giuliano Ricci

Giuliano Ricci

Giuliano Ricci (1980) je diplomiral na DAMS v Bologni in leta 2007 na filmski akademiji v Milanu, kjer je študij sklenil s celovečernim filmom La Piccola A. Z dokumentarcem Non c’è più una majorette a Villalba je sodeloval na več kot 40 festivalih po svetu in osvojil številne nagrade (Bellaria Film Festival, Semaines du Cinéma Méditerranéen à Lunel, Salina DOC fest).

scenarij: Giuliano Ricci, Max Luvero
fotografija: Davide Artusi, Sabina Bologna, Gianmarco Gaviani
zvok: Paolo Benvenuti (II), Giacomo Boschi
montaža: Giuliano Ricci
producent: Giuliano Ricci, Alex Scorza
produkcija: Freim, Kenzi Productions