Daleč za griči

zgodba
Med odraščanjem v sirotišnici se med Voichito in Alino splete tesno prijateljstvo. Pri devetnajstih Alina odide k rejniški družni in kasneje na delo v tujino, Voichita pa najde zatočišče v odročnem pravoslavnem samostanu in postane nuna. Po nekaj letih se Alina vrne v upanju, da bosta z Voichito lahko končno zaživeli skupaj. Ko spozna, da se ta ne bo zlahka odpovedala svoji novi družini, se začne z vsemi močmi boriti, da bi dobila prijateljico nazaj. A Voichita je našla boga in v ljubezni ni večjega tekmeca …

Nenavadno ljubezensko zgodbo, postavljeno v odmaknjen samostan, je navdahnil primer eksorcizma, ki je pred nekaj leti polnil stolpce romunskih časopisov. Daleč za griči je po besedah avtorja film »o ljubezni in svobodni volji, o napakah, storjenih v imenu vere, in o najhujšem grehu izmed vseh: grehu brezbrižnosti«. Režiser, dobitnik zlate palme za 4 mesece, 3 tedne in 2 dneva, je v Cannesu tokrat slavil z nagradami za najboljši scenarij in najboljši igralki.

festivali, nagrade
Najboljši scenarij, najboljši igralki (Stratan, Flutur) – Cannes 2012. Nagrada občinstva – Solun 2012. Najboljši film – Mar del Plata 2012. Nominacija za Evropsko filmsko nagrado za najboljši scenarij 2012. Nominacija za nagrado Satellite 2012. Moskva 2012. Karlovi Vari 2012. Sarajevo 2012. Toronto 2012. New York 2012. Busan 2012. London 2012. Dunaj 2012. LIFFe 2012.

zanimivosti
Leta 2006 je Tatiana Niculescu Bran, takrat glavna urednica BBC-jeve podružnice v Bukarešti, objavila Spovedanie la Tanacu, dokumentarni roman o dogodkih v romunskem samostanu, kjer naj bi mlada ženska leta 2005 umrla zaradi posledic obreda izganjanja hudiča. Tatiana Niculescu Bran je primer spremljala in leta 2007 izdala drugi dokumentarni roman, Cartea Judecătorilor; ta se je osredotočal na sojenje duhovniku, ki je izvajal eksorcizem. Istega leta je bila v newyorškem gledališču La MaMa premierno uprizorjena predstava Deadly Confessions, ki jo je po knjigi Spovedanie la Tanacu režiral Andrei Șerban. Tam se je pisateljica prvič srečala s Cristianom Mungiujem.

iz prve roke
»Daleč za griči je zame v prvi vrsti film o ljubezni in svobodni volji: predvsem o tem, kako lahko ljubezen zabriše mejo med dobrim in zlim. Večina največjih napak tega sveta je bila storjena v imenu vere in v absolutnem prepričanju, da je šlo za dobro stvar.

Daleč za griči govori tudi o določenem načinu doživljaja religije. Vedno sem z zanimanjem opazoval, kako veliko pozornosti verniki posvečajo spoštovanju verskih pravil in prepovedi ter kako malo ravnanju v skladu z bistvom in modrostmi krščanstva v vsakdanjem življenju.

Med pripravami na film sem pozorno prebral spisek grehov, ki ga je sestavila ortodoksna cerkev. Kar veliko jih je (464) in ko jih bereš, si ne moreš pomagati, da si ne bi zastavil vseh vrst vprašanj. A vendarle na spisku manjka greh, ki je med najpomembnejšimi temami filma: greh brezbrižnosti. Morda pa to ni greh, če ga ni na spisku. A kaj potem je? Je nevarno ali ne? Film govori tudi o različnih načinih, na katere lahko zlo manipulira z ljudmi, in o subtilnih oblikah, na katere se kaže. Sprašujem se, če ravnodušnost ni ena izmed njih.

Predvsem pa želi Daleč za griči govoriti o življenjskih možnostih in izbirah, ki so posledica izobrazbe ali pomanjkanja le-te, in o tem, koliko je življenje odvisno od reči, na katere sami nimamo vpliva: od kraja rojstva, staršev, širše skupnosti. /…/ Moj končni scenarij ne govori o tem, kaj se je zgodilo v tistem samostanu; ne govori o duhovniku in o tistih nunah. /…/ Ohranil sem duh knjig – s tem, da nisem želel nikogar obsojati. A to načelo sem uporabil v izmišljeni pripovedi; tej sem dodajal pomenske plasti, ki jih v resnični zgodbi nisem našel. Film še vedno govori o krivdi, a se bolj osredotoča na ljubezen in možnost izbire, na stvari, ki jih ljudje počnejo v imenu svojih prepričanj, na težavnost ločevanja med dobrim in zlim, dobesedno razumevanje religije, ravnodušnost kot še večji greh od nestrpnosti in svobodno voljo. /…/ Gledalci bodo delo nedvomno primerjali z mojim prejšnjim – česar ne bi smeli početi; morali bi samo gledati. /…/ Upam, da bodo po ogledu povedali svoje mnenje; ni pomembno, na katero stran se postavijo, če le ne ostanejo pasivni kot svet, v katerem živimo. Upam, da bodo razumeli, da film govori o okolju, v katerem živimo, in o velikanskem vplivu majhnih reči, ki jih navadno ne opazimo – reči, ki jih v svojih vsakodnevnih rutinah sprejemamo kot sebi in drugim neškodljive.«
- Cristian Mungiu, režiser in scenarist

portret avtorja
Cristian Mungiu (1968, Iași) velja za enega pomembnejših predstavnikov t. i. novega vala romunskih režiserjev, ki je na začetku 21. stoletja Romunijo postavil na svetovni filmski zemljevid. Od prvega uspeha Cătălina Mitulescuja v Cannesu leta 2004 je kinematografija te bivše diktature doživljala uspeh za uspehom (nagrada v sekciji Posebni pogled za Smrt gospoda Lazarescuja (Moartea domnului Lăzărescu) Cristija Puiuja, zlata kamera za Smo imeli revolucijo ali ne? (A fost sau n-a fost?) Corneliuja Porumboiuja …), vrhunec njene mednarodne slave pa predstavlja prav zlata palma, ki jo je iz Cannesa leta 2007 odnesel Mungiu s svojim drugim celovečercem 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (4 luni, 3 săptămâni și 2 zile). Na omenjenem festivalu sta bila premierno prikazana tudi režiserjev prvi celovečerec Occident (2002) in omnibus Zgodbe iz zlate dobe (Amintiri din epoca de aur, 2009), skupinski nastop mlajše generacije romunskih filmarjev, nastal prav na Mungiujevo pobudo. Daleč za griči je režiserjev tretji celovečerec.

kritike
»Film, ustvarjen po resnični zgodbi, je skrivnosten, provokativen in naturalističen prikaz etičnih dilem, ki izvirajo iz dilem srca in telesa.«
- Valentina Plahuta Simčič, Delo

»Romunski režiser Cristian Mungiu je ustvaril izvrsten, grozljiv portret nerazumnosti in strahu, ki vladata v temnem srcu Evrope. /…/ Ta dolgi film se odvije v nekakšnem realnem času, kot skrivnosten posvetni pasijon /…/. Mungiu, ki je svobodno priredil resnični primer, prispeva svoj značilni dramski jezik, svoj dar za ustvarjanje skupinskih slik, posnetih z enega samega, statičnega položaja kamere, svojo spretnost pri slikanju intimnih in težavnih ženskih razmerij in svoje natančno poznavanje hladne in nadležne pompoznosti cerkvenih uradnikov.«
- Peter Bradshaw, The Guardian

»Čeprav nosijo opisani dogodki v sebi skoraj tragično neizogibnost, pa film pogosto preseneča z majhnimi, a pomenljivimi podrobnostmi in dvoumnostmi. Povedano na kratko: film premore tako substanco kot subtilnost.«
- Geoff Andrew, Sight & Sound

»Mungiujev zadnji film izpolnjuje vse obete prejšnjih filmov in še več. /…/ Tako kot 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva je film v vsakem trenutku prevzemajoč, briljantno odigran in vizualno osupljiv. (Snemalec Oleg Mutu skupaj z Mungiujem združuje po ducat igralcev v neverjetne widescreen kompozicije, ki v spomin prikličejo renesančne freske.)«
- Scott Foundas, Film Comment

»Varčen, preprost in osupljivo posnet film Cristiana Mungiuja je neobičajen prikaz romunskega primera eksorcizma, ki bo nedvomno razdelil tako občinstvo kot kritike /…/.«
- Dan Fainaru, Screen Daily

»/…/ Mungiujeva surovo lepa upodobitev uničujoče dogme in ženskih žrtev na trenutke spominja na značilnega Larsa von Trierja. /…/ to neverjetno globoko delo potrjuje Munguija kot talent, ki ima na zalogi več univerzalnih zgodb kot le tiste, zaznamovane z nedavno romunsko politično preteklostjo.«
- Stephen Dalton, The Hollywood Reporter

»Film nedvomno ni oda samostanskemu življenju. Tu ne gre za kakšne Božje može (Mungiujev pogled za razliko od pogleda Xaviera Beauvoisa ostaja zunanji). Hkrati pa tudi ni – čeprav se lahko na začetku tako zdi – antiteza Beauvoisovemu filmu. To je delo, ki nas pahne v ne povsem prijeten, a čudno zadovoljujoč teritorij moralne negotovosti. /…/ Daleč za griči vprašanje odgovornosti ne le odpira, temveč z njim neprijetno potrka na našo vest.«
- Joumane Chahine, Film Comment

»Mungiu se upre skušnjavi in ne kritizira religije, vsaj nič bolj, kot to velja za sekularne institucije. Film je predvsem kritika razmišljanja, ki temelji na uboganju avtoritete, sledenju dogmam in oklepanju pravil, ter pogubnega ravnanja, ki iz tega razmišljanja izhaja.«
- Klemen Černe, Planet Siol

»Če hočete videti ultimativni ljubezenski film, potem si poglejte Daleč za griči, hladni, naturalistični in asketski romunski epos, ki se dogaja na hladni, naturalistični, asketski lokaciji – v samostanu. /../ Daleč za griči ni le film o velikem, strašnem hladu božje hiše, ampak tudi film o neodgovornosti in brutalni malomarnosti teh, ki vse odločitve prepuščajo Bogu. In očku, če smo že ravno pri tem.« ZELO ZA-
- Marcel Štefančič, jr., Mladina

»Daleč za griči je posnetek dela romunske družbe, predstavljen skozi zgodbo in duševno stanje čustveno ranljivih deklet, prikazan s surovo osebno kamero, izjemno igro in občasnim subtilnim simbolizmom.«
- Igor Harb, Vikend