Fantovska leta

zgodba
»Čas je reka, ki me odnaša, toda ta reka sem jaz.«
- Jorge Luis Borges

Leta 2002 se je Richardu Linklaterju porodila ideja za filmski projekt brez primere: naslednjih dvanajst let bo enkrat na leto pred kamero zbral isto skupino igralcev ter skupaj z njimi ustvaril zgodbo o odraščajočem fantu in njegovi družini. Nastala so Fantovska leta, ki beležijo majhne in velike trenutke v življenju mladega Masona od njegovega šestega do osemnajstega leta. Spremljamo ga skozi viharno obdobje odraščanja, skozi vrtinec družinskih selitev, ločitev, novih družin, novih šol, prvih ljubezni, pa vse do vstopa na univerzo.

V tem izjemnem eksperimentu Richarda Linklaterja (Pred polnočjo) se mozaik bežnih utrinkov iz vsakdanjega življenja odraščajočega fanta in njegove družine zlije v edinstveno filmsko doživetje. Fantovska leta so nostalgična časovna kapsula nedavne preteklosti, obenem pa oda odraščanju in starševstvu.

zanimivosti
Linklaterjev dolgoletni projekt prikliče v spomin pet filmov Françoisa Truffauta, od 400 udarcev (Les quatre cents coups, 1959) do Bežne ljubezni (L’amour en fuite, 1979), v katerih je režiser dvajset let sledil izmišljenemu liku Antoinu Doinelu (Jean-Pierre Léaud). Na področju dokumentarnega filma ima podoben koncept serija Up, ki od leta 1964 v sedemletnih presledkih spremlja življenje iste skupine britanskih otrok. Linklater sam se je v trilogiji Pred … svojima protagonistoma (Ethanu Hawku in Julie Delpy) pridružil približno vsakih devet let.

iz prve roke
»Želel sem narediti film o otroštvu, a se nisem hotel omejiti le na en trenutek. Potem pa se mi je posvetilo: zakaj ne bi preprosto vsako leto posnel malo in zajel kar vsega otroštva? /…/ Pojma nisem imel, kaj me čaka. Ko se lotiš umetniškega projekta, običajno želiš imeti nad njim določeno mero nadzora. Tu pa se bodo dogajale reči, na katere ne bomo imeli nikakršnega vpliva. Vedel sem, da bomo priča telesnim in čustvenim spremembam. Pripravljen sem bil na to, da bomo morali prvotne zamisli neprestano prilagajati spremembam, skozi katere bodo šli igralci. Na neki način je film postal sodelovanje s časom samim, ta pa je lahko precej dober sodelavec, čeprav ne vedno predvidljiv. /…/ Čas je pomemben element filmskega medija – manipulacija časa, percepcija časa, nadzor nad časom … Je nekakšen gradbeni material filma. Resnično močan dejavnik. A tudi v naših življenjih: poglejte svojo sliko, ko ste bili stari deset let, in potem se poglejte v ogledalo. Med vami in tisto osebo na sliki je močna povezava.«
- Richard Linklater, režiser in scenarist

»Rick me je poklical in vprašal: ‘Kaj delaš naslednjih dvanajst let?’ Scenarija ni imel in filma ni bilo lahko kategorizirati, ampak ideja je bila tako neverjetna, da sem si rekla: ‘Nekako bom že našla čas na svojem urniku v naslednjih dvanajstih letih’ /…/. Imela sem občutek, da sem dobila priložnost sodelovati pri nekakšnem top secret, resničnem in iskrenem umetniškem projektu, in to z ljudmi, ki jih imam rada in jih štejem za resnično dobre prijatelje. Najtežje trenutke sem doživljala lani, ko smo se bližali koncu. Takrat sem si mislila: ‘Tega filma nočem dati svetu, že zdaj ga imam rada, in rada imam te ljudi, ta otroka in sploh vse to doživetje.’ /…/ Za mnoge bo to le film, zame pa bo ostal zares pomemben del mojega življenja.«
- Patricia Arquette, igralka

»Snemati prizor s sedemletnim fantom, ki govori o tem, zakaj rakuni umrejo, in z dvanajstletnikom, ki govori o videoigricah, in s sedemnajstletnikom, ki me sprašuje o puncah … In da gre pri tem za istega igralca! Biti priča temu, kako se mu spreminjata glas in telo … Vse skupaj malo spominja na timelapse fotografijo človeškega bitja. Moram reči, da je ta film najbolj vznemirljiva stvar, pri kateri sem kdaj sodeloval.«
- Ethan Hawke, igralec

»Z Rickom sva običajno vsako leto začela s pogovorom o tem, kaj se mi je v tistem trenutku dogajalo, in nato del tega vključila v film. Sčasoma se je moje in Masonovo življenje začelo prepletati in prevzel sem večjo vlogo pri oblikovanju lika. /…/ Film je postal pomemben del mojega življenja, obenem pa mislim, da je resnično univerzalen, saj govori o nečem, o čemer nas večina ne razmišlja: da moramo ceniti trenutke takšne, kakršni so.«
- Ellar Coltrane, igralec

portret avtorja
Richard Linklater (1960, Houston, Teksas) velja za enega ključnih predstavnikov ameriškega neodvisnega filma, ki je svoj preporod doživljal v zgodnjih devetdesetih. Ko se je leta 2002 začela produkcija Fantovskih let, znanih tudi kot ‘The Twelve Year Project’, je bil Linklater že uveljavljen avtor filmov, kakršni so Zabušant (Slacker, 1991), Zadeti in zmedeni (Dazed and Confused, 1993), Pred zoro (Before Sunrise, 1995) in Predmestje (SubUrbia, 1996). V naslednjih dvanajstih letih so med drugim sledili mainstream komedija Šola roka (School of Rock, 2003), drugi del trilogije Pred sončnim zahodom (Before Sunset, 2004) in črna komedija Bernie (2011). Lani smo si v Kinodvoru lahko ogledali sklepni del zgodbe o Jesseju in Céline, film Pred polnočjo (Before Midnight, 2013), s katerim so Richard Linklater, Ethan Hawke in Julie Delpy zaključili svoj osemnajst let trajajoči filmski projekt.

kritike
»/…/ če bom letos videl boljši film od Linklaterjeve mojstrovine Fantovska leta, bom zelo, zelo presenečen. /…/ Preprostost in iskrenost sta glavni vrlini te bravure /…/. [Film] očara s trezno obravnavo medstarševskih odnosov, generacijskih razlik, odraščanja, pubertetnih izpadov in prvih razočaranj v času pozne adolescence. /…/ To so težki tematski poudarki, ki bi ob manj suverenem avtorskem podpisu lahko hitro zdrsnili v pretenciozno pompoznost. No, Linklater se je že ničkolikokrat izkazal za avtorja z izvrstnim posluhom za generacijske tegobe in najstniški angst. Fantovska leta so prepojena tako z radoživostjo kot kritično distanco, predvsem pa z občutkom nedoumljivosti in negotovosti v času odraščanja. /…/ [Linklater je] ustvaril ne le vizualno, temveč tudi emocionalno in pripovedno uravnovešeno delo. Svoj najboljši film.«
- Simon Popek, Ekran

»Je Richard Linklater največji ameriški sodobni režiser? Fantovska leta prepričljivo govorijo temu v prid. Smešen, otožen, nežen, moder, lep.«
- Scott Foundas, Variety

»V 160-ih minutah, kolikor traja film, Mason odraste pred našimi očmi – odraste pa tudi Ellar Coltrane /…/, s pomočjo katerega fascinanten eksperiment preraste v intenzivno gledalsko doživetje.«
- Manohla Dargis, The New York Times

»Fantovska leta so eden najbolj izjemnih filmov leta 2014, pravzaprav vsega 21. stoletja do tega trenutka.«
- A.O. Scott, The New York Times

»Izjemen konceptualni dosežek in obenem krhek, nepretenciozen izsek iz življenja. /…/ To nevsiljivo, a nezgrešljivo kopičenje majhnih resnic dvigne film nad predmestno pikaresko, kakršen bi lahko bil, /…/ v nekaj bolj sublimnega. /…/ Čustvena moč filma se skriva v načinu, na katerega nas pripravi do tega, da se zavemo implicitnega časovnega paradoksa filmske umetnosti – ne da bi pri tem uničil našo vero v fikcijo ali našo empatijo do likov. Gre za krhko ravnovesje, ki ga film doseže deloma zato, ker še nikoli nismo videli majhnega otroka zrasti v odraslega človeka v enem samem filmu: in to ne zgolj izmišljenega fanta, ki bi ga lahko igrali trije igralci zapored, pač pa lik in igralca v enem. Leta 1920 je kratki stop-motion film Germaine Dulac, v katerem gledamo seme, ki vzklije in zraste v odraslo rastlino, morda vzbujal podoben občutek čudenja.«
- Amy Taubin, Artforum

»Kakšen neverjeten dosežek; kakšen čudovit film! /…/ Nekje sredi filma sem se začel spraševati, ali sem že kdaj videl kaj vsaj malo podobnega. Seveda sem, vsi smo. Le poglejte svojo družino. Ljudje naredijo napako in se pobotajo. Požene jim puh pod nosom, se zaljubijo in nikoli ni nikakršnega odrešujočega zaključka, čas samo še hitreje drvi naprej. ‘V čem je sploh smisel? Nimam pojma,’ reče Masonov oče. ‘Vsi se le trudimo po svojih najboljših močeh.’«
- Xan Brooks, The Guardian

»Če je – kot je rekel Cartier-Bresson – bistvo fotografije ustvariti večno podobo v enem samem trenutku, ima film ravno nasprotno tendenco: reproducirati tok življenja v njegovih najbolj veličastnih trenutkih, pa tudi v tistih najbolj banalnih, ki jih pogosto spregledamo. /…/ Linklater je s pomočjo serijske naracije, ki jo je priredil za filmski jezik, iznašel način, kako svojim likom dati globino, kakršni še nismo bili priča. Tretja dimenzija ne izhaja iz tehnike, ampak je rezultat bolj raznolikega in kompleksnega razmerja med časom, kot teče v življenju, in časom pripovedi. V tem smislu so Fantovska leta edinstven in dobesedno neponovljiv projekt.«
- Carlo Chatrian, umetniški direktor Filmskega festivala v Locarnu

»V filmu se ne zgodi veliko … le življenje v vsem svojem kaotičnem sijaju. Fant postane moški pred našimi očmi. Rezultat ni nič manj kot mojstrovina.«
- David Fear

»Linklaterjeva po obsegu epska, a povsem nepretenciozna kronika predstavlja edinstven dosežek na področju pripovedne fikcije /…/. Fantovska leta, posneta v 39-ih dneh, razpršenih skozi več kot desetletje, so povsem fluidno delo, ki pod mikroskop postavi proces odraščanja ter z izjemnim čutom za podrobnosti analizira njegove odtenke.«
- Eric Kohn, indieWIRE

»Linklater je seveda pripovedovalec, ki globoko spoštuje umetnost naturalizma, in Fantovska leta, čeprav pravi igrani film, poln skrbno zamišljenih prizorov, nastopov, motivov in lokov, delujejo kot uprizorjen dokumentarec o izmišljenem liku. Film je živahen, vznemirljiv in predvsem zelo zabaven, ker se stvari ves čas dogajajo, hkrati pa se pomika naprej na skoraj zenovski način, tako da vse, kar se zgodi – mučna družinska večerja, izlet s šotorom, obisk frizerja, popoldansko igranje videoigric – v gledalcu vzbuja enak občutek neposredne prisotnosti. Film ima tisti značilni Linklaterjev nevsiljivi ton zabušantske brezciljnosti, hkrati pa bi lahko rekli, da je skoraj joyceovski v svoji ljubezni do kaotične magije vsakdanjega življenja.«
- Owen Gleiberman, Entertainment Weekly

»Česa podobnega preprosto še nismo videli.«
- Logan Hill, Rolling Stone