Glej in se čudi: sanjarjenje o povezanem svetuLo and Behold: Reveries of the Connected World, 2016, ZDARežija: Werner Herzog Jezik: angleški Igrajo: Bob Kahn, Elon Musk, Sebastian Thrun, Ted Nelson, Lawrence Krauss, Kevin Mitnick dokumentarni, 1h38min 7.12.2016 ob 20.00 zgodba Opremljen z značilno radovednostjo in živahno domišljijo se Werner Herzog odpravi na potovanje, ki razkrije, kako je internet preoblikoval skoraj vse vidike naših življenj. iz prve roke portret avtorja Marca 1995 so v Slovenski kinoteki pripravili retrospektivo Herzogovih celovečercev, v kateri so prikazali njegova zgodnja dela – ob Fitzcarraldu še filme Znaki življenja (Lebenszeichen, 1967), Tudi škratje so pričeli majhni (Auch Zwerge haben klein angefangen, 1970), Fatamorgana (Fata Morgana, 1971), Aguirre, srd božji (Aguirre, der Zorn Gottes, 1973), Skrivnost Kasparja Hauserja (Jeder für sich und Gott gegen alle, 1975), Stekleno srce (Herz aus Glas, 1976), Stroszek (1977), Woyzeck (1979) in Zelena kobra (Cobra Verde, 1988), še pred retrospektivo pa so v art kino dvojčku skupaj s Fitzcarraldom zavrteli tudi film Krik stene (Schrei aus Stein, 1991). Herzog je pogosto sodeloval s kontroverznim igralcem Klausom Kinskim – ikonična je zlasti njegova vloga grofa Drakule v filmu Nosferatu, fantom noči (Nosferatu: Phantom der Nacht, 1979). Pri nas pa smo lahko videli tudi mnoge novejše Herzogove filme, bodisi v redni distribuciji ali v okviru Ljubljanskega filmskega festivala. Eden izmed njih je dokudrama Človek grizli (Grizzly Man, 2005) o ekscentričnem Timothyju Treadwellu, samooklicanem strokovnjaku za medvede, ki je po nekaj letih sožitja z medvedi tragično končal pod njihovimi kremplji in zobmi. Istega leta je Herzog posnel tudi pripoved vesoljca, ki je na Zemlji našel svoj drugi dom – Divje modro onstranstvo (The Wild Blue Yonder, 2005), eksperimentalen znanstvenofantastični kolaž arhivskih posnetkov in igranih vložkov. V dokumentarcu Srečanja na koncu sveta (Encounters at the End of the World, 2007) je Herzog odpotoval na znanstvenoraziskovalno postajo v osrčju Antarktike, da bi spoznal posebneže, ki so pripravljeni delati v teh težkih pogojih, in na film ujel lepoto v led vklenjenega kontinenta. Sledil je igrani celovečerec Pokvarjeni poročnik: New Orleans (Bad Lieutenant: Port of Call New Orleans, 2009), prepesnitev kultne klasike Abela Ferrare iz leta 1992. V dokumentarcu Srečni ljudje v tajgi (Happy People: A Year in the Taiga, 2010) se je Herzog s kamero v roki spet podal na mrzli sever, tokrat v sibirsko tajgo, da bi dokumentiral življenje enega redkih koščkov sveta, ki se ga civilizacija še ni dotaknila. Prav kmalu pa se je sam odločil za uporabo najnovejše tehnološke igračke iste civilizacije – 3D snemalne tehnike –, in sicer v filmu Jama pozabljenih sanj (Cave of Forgotten Dreams, 2010), dokumentarnem eseju, v katerem je gledalce popeljal v skrivnostne globine s starodavnimi slikarijami okrašene Chauvetove jame na jugu Francije; film smo videli tudi v okviru nedavnega mini festivala 3D filma Kino3Dvor. V dokumentarcu Čakanje na usmrtitev (Into the Abyss, 2011) je Herzog vse do zadnje ure spremljal na smrt obsojenega zapornika Michaela Perryja. S Puščavsko kraljico (Queen of the Desert, 2015) se je spet vrnil k igranemu filmu, tokrat z biografijo slavne britanske pustolovke, raziskovalke, vohunke in politične svetovalke Gertrude Bell, ki je odločilno vplivala na politično redefiniranje Bližnjega vzhoda. Herzogovi filmi redno potujejo po velikih mednarodnih festivalih. Zanje je prejel številne nagrade, hkrati pa velja za enega najbolj plodovitih sodobnih avtorjev. Ob filmu Glej in se čudi: Sanjarjenje o povezanem svetu, ki je svetovno premiero doživel na festivalu Sundance, sta bila letos na festivalu v Torontu premierno predvajana še dva njegova celovečerca: dokumentarec Into the Inferno in igrani film Salt and Fire. kritike »/…/ film lahko gledamo tudi na drugačen način – ne kot pretres idej, ampak bolj kot zbirko zanimivih primerkov človeške vrste. Herzoga je vedno najbolj fascinirala zmes nečimrnosti, norosti, poguma in genialnosti, zaradi katerih je vsak posameznik edinstven. Režiser je potrpežljiv poslušalec, ki zna svojim sogovornikom premakniti miselne kretnice, in kot njegovi drugi dokumentarci je tudi ta poln čudaških, drobnih trenutkov nepričakovanega razodetja.« »Glej in se čudi: Sanjarjenje o povezanem svetu, razpršen filmski esej o odvisnosti človeštva od sodobne tehnologije, si internet ogleduje z distance. Ludistična perspektiva režiserju omogoči, da se osredotoči na abstraktne, poetične detajle. Od nekega strokovnjaka, ki tok digitalnih informacij primerja z vodnim tokom, Herzog preide k tako raznovrstnim temam, kot so spletno nadlegovanje, odvisnost, potovanje po vesolju in sanje. Ker pogosto slišimo njegov glas izza kamere, nikoli pa pred njo ne vidimo njegove podobe, postane Herzogov pogled naš lasten, on pa medtem sogovornike izziva z intrigantnimi metafizičnimi vprašanji: Ali lahko stroj, ki mu življenje vdihuje internet, začuti ljubezen? Upanje? Lahko verjame v Boga?« »Režiserjeva prezenca prežema ves film in v njegovem pogledu na obravnavano snov je težko prezreti mešanico pesimizma in občudovanja. Naj ga možnosti, ki nam jih bo morda nekoč prinesla nova tehnologija, še tako vznemirjajo, lahko zaslutimo, da se Herzog strinja s tistim sogovornikom, ki pravi, da so računalniki ‘največji sovražnik poglobljenega kritičnega mišljenja’. /…/ Že mogoče, da je virtualna prihodnost tu, a film se s svojo navdihujočo poplavo spoznanj in idej zdi vsak trenutek nepopustljivo, kljubovalno človeški.« »Morda se zdi 98 minut komajda dovolj za bežen pogled na posledice, ki jih digitalni svet pušča na naših življenjih, in deloma to tudi drži, a v tej pripovedi brez osrednje teze, razdeljeni na deset poglavij – od ‘Zgodnjih dni’ do ‘Prihodnosti’ s številnimi moralno, filozofsko in čustveno izzivalnimi postojankami – se Herzog modro odloči za širok, s ptičje perspektive podan pogled na začetke naše tehnoevolucije. Film pretežno sloni na intervjujih v slogu ‘govorečih glav’ /…/, kljub temu pa tudi tokrat ne umanjkata prepoznavna Herzogova ekspresivna fotografija in nos za subtilno ekscentrične trenutke /…/.« »Portret dobe povezanosti učinkuje tudi kot nekakšno iskanje nove oblike dokumentarnega filma, ki se lahko odvija le počasi, prizor za prizorom, kot nikoli dokončano delo. /…/ Začutimo lahko, kako se Herzog prilagaja novemu svetu kot etnograf novi kulturi, ki njegovo skrbno negovano etiko gledanja postavi na glavo in ga oropa njegove intuicije.« |