Hannah Arendt

zgodba

New York, zgodnja šestdeseta. Ko Hannah Arendt sliši, da je izraelska tajna služba ugrabila nacista Adolfa Eichmanna in ga iz Buenos Airesa privedla v Jeruzalem, se v hipu odloči, da bo poročala s sojenja. Urednik revije The New Yorker je navdušen, da bo njegova dopisnica z zgodovinskega procesa ena najbolj cenjenih intelektualk tistega časa …

Ko Arendtova vstopi v jeruzalemsko sodno dvorano, pričakuje, da bo videla pošast, a namesto tega najde srhljivo običajnega birokrata. Povprečnost in plitkost tega človeka je težko uskladiti z velikim zlom, ki prežema njegova dejanja, a Hannah Arendt je prepričana, da je to nasprotje uganka, ki jo mora razvozlati. Iz njenih poročanj nastane ena najpomembnejših in najkontroverznejših knjig, kar jih je bilo kdaj napisanih o holokavstu: Eichmann v Jeruzalemu: poročilo o banalnosti zla.

Margarethe von Trotta spremlja ključno poglavje v življenju filozofinje in politične teoretičarke Hannah Arendt. Poročanje s sojenja vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu je nemško-židovsko izseljenko pripeljalo do znamenitega koncepta ‘banalnosti zla’.

zanimivosti

- Dela Hannah Arendt v slovenščini:

- Vita activa, prev. Vlasta Jalušič, Krtina, Ljubljana 1996

- Kaj je filozofija eksistence?, prev. Martina Soldo, Društvo Apokalipsa, Ljubljana 1998

- Izvori totalitarizma, prev. Zdenka Erbežnik, Polona Glavan in Patricija Fajon, Študentska

založba, Ljubljana 2003

- Resnica in laž v politiki, prev. Martina Soldo, Društvo Apokalipsa, Ljubljana 2003

- Med preteklostjo in prihodnostjo: šest vaj v političnem mišljenju, prev. Vlasta Jalušič, Gorazd Korošec, Marja Kuzmanić, Tonči Kuzmanić in Dušan Rebolj, Krtina, Ljubljana 2006

- Eichmann v Jeruzalemu, prev. Polona Glavan, Študentska založba, Ljubljana 2007

iz prve roke

»Zgodba [Hannah Arendt] odpira vprašanje, ki sem si ga postavljala v številnih svojih filmih: kako se nekdo odzove na zgodovinske in družbene dogodke, na katere sam nima vpliva? /…/ Film prikazuje Hannah Arendt kot osebo, razpeto med misli in čustva – kot nekoga, ki mora svoj razum pogosto ločevati od čustev. /…/ Njena značilna izjava, ‘hočem razumeti’, je stavek, ki jo opiše najbolje. In prav to njeno prizadevanje, da bi razumela ljudi in svet, je bilo tisto, kar me je neustavljivo vleklo k njej. Tako kot Hannah Arendt tudi jaz nikoli nočem soditi, ampak le razumeti. V tem filmu na primer skušam razumeti, kako je razmišljala o totalitarizmu in moralnem razkroju prejšnjega stoletja, o svobodni volji in svobodi odločanja, in končno, kaj je uspela razjasniti o zlu in o ljubezni. /…/ Soočenje med Hannah Arendt in Adolfom Eichmannom nam ni omogočilo le prikaza radikalnega nasprotja med protagonistoma, ampak tudi boljše razumevanje temnega poglavja v zgodovini Evrope 20. stoletja. Slavna izjava Hannah Arendt se glasi: ‘Nihče nima pravice ubogati.’ S svojim vztrajnim zavračanjem, da bi ubogala karkoli drugega kot lastno pamet in prepričanje, ne bi mogla biti dlje od Eichmanna. Kot je trdil sam, je bila njegova dolžnost ostati zvest prisegi, da bo ubogal ukaze nadrejenih. V tej svoji zvestobi se je Eichmann odrekel eni glavnih značilnosti, ki človeka ločijo od drugih vrst: sposobnosti misliti s svojo glavo. Film prikazuje Hannah Arendt kot politično teoretičarko in neodvisno razmišljujočo posameznico, soočeno s svojim čistim nasprotjem: ubogljivim birokratom, ki ne razmišlja in namesto tega izbere vlogo zagnanega podrejenega.«

- Margarethe von Trotta, režiserka in soscenaristka

portret avtorice

Margarethe Von Trotta (1942, Berlin) velja za eno ključnih predstavnic t. i. novega nemškega filma in za eno vodilnih feminističnih režiserk. V zgodnjih šestdesetih letih se je iz Pariza, kjer je odkrila francoski novi val in Ingmarja Bergmana, vrnila v Nemčijo ter se najprej uveljavila kot igralka v filmih Rainerja Wernerja Fassbinderja in Herberta Achternbuscha. Sodelovala je pri pisanju scenarijev za svojega tedanjega moža Volkerja Schlöndorffa in se kot njegova sorežiserka podpisala pod priredbo romana Heinricha Bölla Izgubljena čast Katarine Blum (Die verlorene Ehre der Katharina Blum, 1975). Njenemu neodvisnemu režiserskemu debiju Drugo prebujenje Christe Klages (Das Zweite Erwachen der Christa Klages, 1978) so sledili pomembni in kontroverzni filmi, v katerih je pogosto sodelovala z igralko Barbaro Sukowo: z beneškim zlatim levom nagrajeni Svinčeni časi (Die Bleierne Zeit, 1981), epska politična biografija Rosa Luxemburg (1986; deljena nagrada za najboljšo igralko v Cannesu), Ženske z Rosenstrasse (Rosenstrasse, 2003; nagrada za najboljšo igralko v Benetkah) in portret slavne, vsestransko nadarjene benediktinske opatinje iz 12. stoletja, Vision – Aus dem Leben der Hildegard von Bingen (2009).

kritike

»In prav s tem, ko jo je bolj kot drama in peripetije njenega življenja (življenje Hannah Arendt je bilo polno dramatičnih dogodkov, prijateljevala pa je tudi s številnimi velikimi osebnostmi takratnega intelektualnega sveta) zanimala njena misel, je von Trotta lestvico sama sebi postavila zelo visoko. A ob pomoči karizmatične Barbare Sukowe jo je suvereno tudi zmogla. Toplo priporočam.«

- Denis Valič, Pogledi

»Margarethe von Trotta in Hannah Arendt sta zanimiv ženski duet, zagotovo je vredno videti, kaj ima prva, ena najvidnejših nemških filmskih avtoric, povedati o drugi, eni najvplivnejših judovskih filozofinj 20. stoletja. /…/ Gre za inteligenten film, poln dobrih dialogov, v katerem igralsko blesti Barbara Sukowa.«

- Valentina Plahuta Simčič, Delo

»Film o Hannah Arendt se vas bo v teh čudnih časih, ko je vse pomembnejše od argumentov, vesti in sposobnosti lastnega razmišljanja, zagotovo dotaknil, vas navdihnil in vas zelo verjetno tudi spremenil – če vas že niso njeni Izvori totalitarizma.«

- Alma M. Sedlar, PlanetSiol.net

»Film preobrne ideje v vrhunsko zabavo.«

- A.O. Scott, The New York Times

»Barbara Sukowa je v vlogi velike pisateljice in filozofinje očarljiva. Zdi se kot nemogoča tema za film, a celo gledalce, ki niso prebrali niti besedice iz njenih knjig, se bo dotaknil intelektualni in čustveni pogum v nagrade vrednem nastopu Barbare Sukowe.«

- Deborah Young, The Hollywood Reporter

»Margarethe von Trotta je ustvarila izjemen filmski portret filozofinje.«

- Elke Schmitter, Der Spiegel