Izginjanje

Stari oče Andrine Mračnikar je leta 1920 tako kot velik del slovenskega prebivalstva južne Koroške glasoval za to, da bi pokrajina ostala v Republiki Avstriji. To dejanje samoodločanja in demokracije bi lahko pomenilo izhodišče za sožitje v raznolikosti, kot je bilo slovenski manjšini tudi obljubljeno z zakonom. Namesto tega so koroški Slovenci danes na različne načine diskriminirani, slovenskega jezika pa v javnih prostorih že dolgo ni več slišati. Kako bo s tem čez trideset let, se sprašuje režiserka. Ali bo takrat sploh še kdo govoril slovensko? Kaj ti koristi jezik, če ga ne moreš z nikomer več govoriti? Kaj vse umira skupaj z jezikom? Spomin? Lastna zgodovina?

Napovednik: https://vimeo.com/749214878

Filmska ustvarjalka Andrina Mračnikar se poda v svojo južnokoroško domovino, da bi raziskala, zakaj slovenski jezik in slovenska kultura čedalje bolj izginjata iz vsakdanjega življenja. Dokumentarec, ki spretno prepleta osebno in politično, je prejel nagrado občinstva na graškem festivalu Diagonale.

Predprodaja vstopnic: Galerija Alga.

kritike
»Film kot poziv proti resignaciji in za pogumno politično akcijo.«
– Diagonale

»Andrina Mračnikar /…/ je s filmom Izginjanje uspela v 100 minutah tudi največjemu laiku predstaviti bistvo problematike koroških Slovencev. Upal bi si trditi, da s tem presega vse dosedanje filme s to tematiko, zato bi ga morali vključiti v čim več šolskih in drugih podobnih programov. Film, ki najde ravnovesje med emocionalnim okvirjem ter sistematično in natančno analizo /…/.«
– Miha Veingerl, Ekran

»Solze v kinodvorani med projekcijo filma Izginjanje Andrine Mračnikar: ‘To se me čisto zares dotakne,’ pove ženska med pogovorom z občinstvom po premieri v Gradcu. Zahlipa, nekdo jo poboža po hrbtu. Mikrofon potuje naprej. ‘Kot nemško govoreča Korošica se nisem zavedala, kako težka je zgodovina koroških Slovencev,’ se zasliši nekaj vrst stran. Film je očitno dovolj pomemben, da bi sodil v učni načrt. S kristalno jasnim sporočilom in primernim jezikom za pošastno.«
– Katrin Fischer, Kleine Zeitung

»Kaj pomeni, če se jezik ne prenaša naprej? Če so ljudje že od zgodnjega otroštva diskriminirani na podlagi svoje identitete? Kako se je mogoče zoperstaviti? Andrina Mračnikar išče odgovore izhajajoč iz družinskih spominov in s pomočjo osebne, dvojezične spremljevalne pripovedi. Poučno, ganljivo in nežno obtožujoče delo sega od zanimivih zgodb, ki razlagajo slovenska družinska imena, do prikaza brezbrižnega odnosa koroških politikov.«
– Sabina Zeithammer, Falter

»Zelo oseben filmski esej, poln ganljivih trenutkov. /…/ Njegov presenetljivi uspeh (nagrada občinstva na festivalu Diagonale!) dokazuje, da se tudi v Lužici zelo aktualna tema dotika večinske družbe in samih temeljev demokracije.«
– Grit Lemke, Filmski festival v Cottbusu