Jutri je še en dan

Delia je žena in mati treh otrok v povojnem Rimu. Kadar ne gospodinji nasilnemu možu in ne skrbi za sitnega tasta, hiti med priložnostnimi deli. Edino uteho ji prinašata klepet s prijateljico in hčerina zaroka s prijetnim mladeničem iz premožne družine. Svojo usodo sprejema brez pritoževanja – dokler nekega dne ne prispe skrivnostno pismo …

Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=SgWUxwju6R0

Komična drama, navdihnjena z italijanskim neorealizmom, je osvojila srca gledalcev in v domači Italiji po gledanosti prehitela celo Barbie.

Projekcija poteka v okviru novega filmskega cikla ITALIAN SCREENS – Festival sodobne italijanske kinematografije.

kritike filma
»Povejmo kar takoj: režijski prvenec Paole Cortellesi je vsekakor izjemen. Jutri je še en dan /…/ je film, ki preseneča: najprej zaradi izbire teme (vsakdanje življenje preprostega človeka v Rimu leta 1946), potem zaradi izvirnosti tona, ki lahkotno prehaja iz drame v farso in nazaj, predvsem pa zaradi režijskih odločitev, ki najdejo nepričakovano ravnotežje med realističnim ter bolj shematskim in didaktičnim tonom. /…/ Presenetljiv in izviren prvenec.«
– Paolo Mereghetti, Corriere della Sera

»Premišljen, čustveno izpolnjujoč, nadvse zabaven, neponovljiv film z zaključkom, ki spretno spodnese naša pričakovanja.«
– Jonathan Romney, Financial Times

»Film, v katerem se brezsramno staromodna melodrama razvije v bolj premišljeno zgodbo o majhnih zmagah na poti do ženskega opolnomočenja.«
– Allan Hunter, Screen Daily

»Režiserka nas drži na robu sedeža s suspenzom, ki nazadnje združi osebno s političnim na nekoliko sleparski, a vendarle učinkovit način. To je film, pripovedovan z izjemno samozavestjo in stilom.«
– Peter Bradshaw, The Guardian

»Paola Cortellesi je ustvarila redek filmski čudež, ki je drzen do točke, ko postane kičast; preprost in celo lep film. /…/ Režiserka uporabi brezsramno preprost scenarij, ki mu ni tuj noben kliše ali arhetip. /…/ Film si prisvoji najznačilnejše prvine neorealizma ter jih obarva s tako provokativno lažno rožnato, da na koncu iz njega veje čista iskrenost. Režiserka noče ničesar prikriti, še manj pa povabiti gledalca na prefinjeno srečanje. Vse je zelo očitno, saj je prav v tem moč filma: v lepoti preprostega, v pravičnosti elementarnega, v resnici vsega skupaj.«
– Luis Martínez, El Mundo