Kafarnaum

Dvanajstletni deček Zain, ki odrašča v najhujši revščini in bedi bejrutskega sluma, se odloči tožiti starša, ker sta ga privedla v svet brez varnosti, ljubezni, prihodnosti in najbolj osnovnega dostojanstva. V svet, ki ga je oropal vseh pravic.

Libanonska režiserka Nadine Labaki je z naturščiki, ki na ulicah Bejruta živijo usode svojih likov, ustvarila presunljiv protestni krik zanemarjenih in zlorabljenih otrok, ki v družbi in pred zakonom niso le nevidni, temveč zanju ne obstajajo.

Kritike

»Fantastičen novi film Nadine Labaki pretvori bedo dečka, ki odrašča v slumih in na ulicah Bejruta, v socialnorealistični blockbuster, ki ga podžiga razjarjeno sočutje in prekipeva od bridkosti, pa vendar je posejan z drobci presunljive lepote, duhovitosti in upanja. /…/ Kafarnaum, posnet v teku šestih mesecev na lokaciji v Bejrutu, poseduje vse vrline in omejitve povojnih neorealističnih filmov, kot sta De Sicov Tatovi koles in Rossellinijev Nemčija, leta nič. Za nekatere gledalce v Cannesu so bili njegova iskrena gorečnost, silovita čustva in politični naboj preprosto preveč: ‘Potrebujem dokaz, da si resničen človek,’ se neka odrasla oseba razdraženo znese nad Zainom, ker deček nima obveznih dokumentov, kot da golo dejstvo, da stoji pred njim, ne bi bilo dovolj. Toda če vprašate mene, je to edini pravi pristop, ki ga je režiserka lahko ubrala, in rezultat je film, za katerega že zdaj lahko rečemo, da predstavlja mejnik.«
– Robbie Collin, The Telegraph

»Film, ki potrdi Nadine Labaki kot osupljivo veščo režiserko naturščikov in dovršeno pripovedovalko zgodb, opozarja na stisko otrok, ki živijo v slumih Bejruta in v kafkovskem primežu ljudi brez osebnih dokumentov. Čeprav je Kafarnaum brez dvoma topičen film, se svoje snovi loti z inteligenco in srcem.«
– Jay Weissberg, Variety

»Če nemirni vrvež nekoliko spominja na Revnega milijonarja, Kafarnaum mestoma preveva intimnost, ki se ji film Dannyja Boyla nikoli ne približa. Za to je v veliki meri zaslužen Zain Alrafeea, ki s svojo silovito filmsko prezenco prikliče v spomin Antoina Doinela iz Truffautovega filma 400 udarcev ali celo Chaplinovo klasiko Deček iz leta 1921. Alrafeea /…/ se že od desetega leta preživlja kot kurir, zato je naturalizem njegove igralske predstave še toliko bolj osupljiv; brez dvoma gre za enega najsijajnejših otroških igralcev v dolgem času.«
– Jordan Ruimy, The Playlist