Kaj počneva v mrakuWhat We Do in the Shadows, 2014, Nova Zelandija, ZDARežija: Jemaine Clement, Taika Waititi Jezik: angleški Igrajo: Jemaine Clement, Taika Waititi, Jonathan Brugh, Ben Fransham, Cori Gonzalez-Macuer, Stuart Rutherford, Jackie van Beek komična grozljivka, 1h26min 3.7.2015 ob 19.00 zgodba Mokumentarna vampirijada novozelandskega dvojca, avtorjev tv-serije Flight of the Conchords, naniza množico vsakdanjih zagat sodobnega vampirja. Kaj počnemo v mraku je vampirski odgovor na nedavno poplavo komičnih zombijad in ena najbolj posrečenih horror komedij zadnjih let. zanimivosti iz prve roke »Veliko mokumentarcev govori o stvareh, ki so resnično realistične. Čeprav obožujem Guestov film Best in Show, sem prepričan, da bi lahko posnel nekaj prav tako smešnega in zanimivega ali našel enako čudaške like na kakšni resnični pasji razstavi. Ni nama šlo za to, da bi hotela preseči te filme, posneti kaj boljšega. Razmišljala sva, česa ti filmarji niso naredili. Niso posneli komičnega dokumentarca o nečem, česar dejansko ne moreš dokumentirati.« portret avtorjev Jemaine Clement, rojen leta 1974, je prav tako novozelandski igralec, komik in multiinštrumentalist, bržkone najbolj znan kot polovica komičnega dvojca Flight of the Conchords (skupaj z Bretom McKenziejem) iz istoimenske radijske oddaje na BBC in kasneje tv-serije na ameriški HBO. Uspešna serija mu je prinesla vloge v filmih Gentlemen Broncos (2009), Butec na večerji (Dinner For Schmucks, 2010) in Možje v črnem 3 (Men in Black 3, 2012), glas pa je posodil tudi animiranima filmoma Jaz, baraba (Despicable Me, 2010) in Rio (2011). Po dolgoletnih izkušnjah pred kamero se je za film Kaj počnemo v mraku prvič preizkusil v vlogi režiserja. kritike »Oster kot čekani, a topel kot sveža kri. Bržkone najbolj smešen film preteklega leta in novozelandski odgovor na Edgarja Wrighta.« »Spinal Tap sreča Monster Squad. Moje baže film!« »Toliko komedij oglašujejo in opevajo kot ‘mračne’, pri čemer pozabljajo na prastaro maksimo šovbiznisa, ki pravi ‘mračno je enostavno; smešno je težko’. Temu mokumentarcu iz Nove Zelandije je na srečo uspelo oboje: pravzaprav je to najboljša komedija leta.« »Ta prisrčno infantilna klapa (še en dokaz, da moški zares nikoli ne odrastejo), ki se po starosti razteza od 183 do 8000, po zunanjosti pa od ljubko mladostnega videza do nosferatovske zakrknjenosti, se prička glede gospodinjskih opravil in izziva lokalne volkodlake vsakič, ko jim ti prekrižajo pot. Zahajajo tudi v nočne klube, skušajo slediti najnovejši tehnologiji in gledajo filme – med omenjenimi so Somrak, Rezilo, kakšen trik pa so izmaknili celo filmu Izgubljeni fantje. Toda hkrati so to krvosesne pošasti in ta film se ne ustraši klanja. Krvav in za crknit smešen film, ki vsekakor zahteva večkraten ogled. Pravzaprav se mi je v vseh letih, odkar obiskujem Sundance, prvič zgodilo, da sem razmišljala, ali naj si isti film na festivalu ogledam še enkrat – zelo mi je žal, da si ga nisem.« »Čeprav imajo satire in parodije dolgo in bogato filmsko zgodovino, se redko ponašajo z narativno kohezijo in čustveno integriteto pretanjenega in podkovanega vampirskega mokumentarca Jemaina Clementa in Taika Waititija. /…/ Kot pri Clementovi tv-seriji Flight of the Conchords tudi tu suh, satiričen humor in subtilno ironijo podkrepi iskrena eksploracija težav in pomena prijateljstva. In tako kot ta serija tudi film globoko razume pomen pop kulture kot vedenjskega vzora posameznika. Ti ‘resnični’ vampirji zavestno posnemajo fiktivne filmske vampirje in se tako s satiro lotevajo strahu pred vplivi, ki prežema naše medijsko obsedeno kulturno okolje. S tem ko ti vampirji odprto sprejemajo parodistično samopodobo, povzeto po filmih Rezilo, Nosferatu, Izgubljeni fantje in Somrak, pravzaprav razkrijejo, da nam kulturne hegemonije filmskega mainstreama ni treba razumeti samo kot orodja estetske tiranije, pač pa nasprotno, kot produktivno sredstvo oblikovanja lastne podobe.« »Obžalujem samo to, da filmska ekipa ni bila tam tistega leta, ko je šel Viago na zabavo, oblečen kot Whoopi Goldberg v filmu Nune plešejo, na hudo nejevoljo svojih kolegov (‘Vampirji ne marajo nun’). Toda v kostumu ga lahko uzremo vsaj na fotografiji, kar je moment, vreden razmisleka: tu imamo pol judovskega, pol maorskega igralca, ki igra tristo devetinsedemdeset let starega vampirskega dandyja, ki se izdaja za afroameriško Kristusovo nevesto. Če to ni multi-kulti, kaj potem sploh je?« »Za crknit smešen.« »Za crknit smešen.« »Za crknit smešen.« |