Kongres

zgodba
Robin Wright, nekoč obetavna hollywoodska igralka in mati dveh otrok, nekega dne dobi nepričakovano ponudbo: studio Miramount hoče kupiti njeno filmsko identiteto. Čeprav se le nerada odreče nadzoru nad svojo javno podobo, jo njen agent nazadnje prepriča, da sprejme faustovsko pogodbo: Miramount bo prevzel ekskluzivno lastništvo nad likom, znanim pod imenom Robin Wright, in dobil pravico, da jo brez omejitev reproducira v svojih filmih kot računalniško generiran 3D lik. Robin bo v zameno prejela veliko vsoto denarja, vendar se mora popolnoma umakniti iz javnega življenja in ne sme nikoli več igrati.
Po izteku pogodbe dvajset let kasneje je Robin povabljena na skrivnosten futurološki kongres v strogo varovani ‘animirani coni’.

V distopični Hollywood umeščena priredba kultne znanstvenofantastične satire Stanisława Lema spaja klasične žanrske teme identitete, resničnosti in percepcije s komentarjem o prihodnosti filmske industrije. Ambiciozno mešanico kvazidokumentarnih sekvenc, v katerih Robin Wright odigra samo sebe, in psihedelične animacije, je posnel za oskarja nominirani režiser Valčka z Baširjem.

zanimivosti
Legendarni poljski pisec znanstvene fantastike Stanisław Lem je pri nas znan predvsem kot avtor romana Solaris, ki ga je leta 1972 na filmsko platno prenesel Andrej Tarkovski. V slovenščini so izšla še naslednja Lemova dela: Magellanov oblak, Eden, Nepremagljiva, Zvezdni dnevniki Ijona Tihega, Zgodbe o pilotu Pirxu in Seneni nahod.

V animiranem delu filma se režiser pokloni bratoma Fleischer, ki sta v tridesetih letih ustvarila klasike, kakršne so Popaj, Betty Boop in Superman.

iz prve roke
»V post-avatarskem obdobju se mora vsak filmski ustvarjalec soočiti z vprašanjem, ali lahko igralce iz mesa in krvi, ki so burili našo domišljijo od otroštva, nadomestijo računalniško generirane 3D podobe. Ali lahko ti računalniško ustvarjeni liki v nas vzbudijo vznemirjenje in navdušenje in ali je to sploh pomembno? Film Kongres odpelje 3D računalniške podobe en korak naprej ter jih razvije v kemično formulo, ki jo odjemalec zaužije s pomočjo tablet. Tako v svoji glavi zbere filme, ki jih je od nekdaj želel videti, uprizori svoje fantazije, v glavne vloge pa postavi svoje najljubše igralce. V tem svetu ljubljeni gledališki in filmski igralci postanejo pozabljene relikvije brez smisla in vsebine. In kam gredo potem, ko prodajo svojo dušo in identiteto studijskemu hudiču? V Kongresu v kvazidokumentarnih igranih sekvencah spremljamo eno takih igralk, ko podpiše pogodbo in proda identiteto studiu, nato pa v preidemo v animirani svet, ki opisuje njena bridka doživetja do trenutka, ko jo studio spremeni v kemijsko formulo. Samo hipnotična kombinacija animacije – s čudovito svobodo, ki jo ta podeljuje filmski interpretaciji – in kvazidokumenarnih igranih prizorov lahko ponazori prehod človeškega uma iz psihokemičnega sveta v varljivo resničnost. Kongres je v prvi vrsti futuristična fantazija, hkrati pa klic na pomoč ter glasen krik nostalgije za filmi, kakršni so bili včasih – filmi, ki jih poznamo in imamo radi. /…/ Vedno sem imel občutek, da živimo v vzporednih svetovih; v enem obstajamo v realnem času, drugi pa je svet, v katerega nas odpelje domišljija – pa naj bo to pod našim nadzorom ali pa ne. Oba svetova združiti v eno je zame eden najpomembnejših ciljev filmskega ustvarjalca. /…/ Ko vstopiš v film, osvobodiš svojega duha in se prepustiš temu, kar vidiš na platnu. Takrat nisi več razdvojen. Si na potovanju. Tvoj um je popolnoma ločen od realnega časa in edini čas, ki zate obstaja, je čas filma.«
- Ari Folman, režiser in scenarist

portret avtorja
Ari Folman se je rodil leta 1962 v Haifi v Izraelu. Celovečerni igrani prvenec Saint Clara (1996) mu je prinesel sedem nagrad Izraelske akademije ter nagrado občinstva v sekciji Panorama na Berlinskem filmskem festivalu. Leta 2008 se je v animiranem avtobiografskem dokumentarcu Valček z Baširjem podal v iskanje resnice o času, ki ga je preživel kot izraelski vojak v prvi libanonski vojni v zgodnjih osemdesetih. Film, ki je bil premierno prikazan na festivalu v Cannesu, je poleg številnih drugih nagrad prejel zlati globus in cezarja ter nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. Folmanov naslednji projekt je animirana priredba Dnevnika Ane Frank.

kritike
»Čeprav po vsebinski plati radikalno drugačen od političnega dokumentarca, ki ga je posnel pred tem, si Folmanov primerek znanstvenofantastične ekscentričnosti z njim deli podobno drzen slogovni pristop. Kot žgoča satira na industrijo je fascinanten; kot primer formalnega eksperimenta je nič manj kot osupljiv.«
- Michael Blyth, BFI Londonski filmski festival

»/…/ sprva se zdi, da gre za silovit napad na hollywoodski sistem, a film se kmalu razvije v eksistencialni portret prihodnosti kot halucinatoričnih, barvitih, z drogami induciranih nebes – pod droge beri vse od religioznih in modnih ideologij do šovbiznis traparij –, v katera se bo na begu pred neznosno realnostjo svojih življenj zatekla velika večina človeštva.«
- Dan Fainaru, Screen Daily

»’Genialen dizajner na tripu.’ S temi besedami neki lik opiše futuristični animirani svet Folmanovega Kongresa, v katerem smo priča eni najbolj osupljivih uporab medija v dolgem času. Besede ne morejo opisati preobilja čudaških vizualij, ki naseljujejo ta ambiciozni drugi celovečerec /…/, a to je le delček večje zgodbe. Folmanov fascinantni projekt preraste v ostro obtožbo neprestane komodifikacije mainstream kulture. /…/ Smo že kdaj videli film, ki bi tako silovito napadel hollywoodske strukture moči? /…/ Komercializma se loti z absurdno in za lase privlečeno premiso, prikazano v svetli paleti del Ralpha Bakshija in z vročičnim nadrealizmom, ki spominja na Golo kosilo (Naked Lunch). Pa vendar gre za popolnoma izviren in docela presenetljiv spoj preobilice čutnih vtisov in liberalne filozofije, ki bo v enaki meri begal in provociral. /…/ ‘Filmi so zastareli, ostanki zadnjega tisočletja,’ meni pošastni šef Miramounta. Folman v odgovor na to mračno izjavo ponudi ta spektakularni dosežek, odo čudežem filmske invencije.«
- Eric Kohn, indieWIRE

»Robin Wright postreže z najboljšim nastopom v svoji karieri, ko odigra (nekaj različic) same sebe v psihedeličnem, večinoma animiranem nizu pokrajin in scenarijev, ki hkrati alegorizirajo in zastrejo naš zelo realen odnos do mitopoetičnega sveta filma (iz katerega se pričujoče delo napaja z neutrudnim postmodernističnim navdušenjem) ter interneta.«
- Anton Bitel, Sight and Sound

»/…/ izjemen in zelo ganljiv film, ki obstaja nekje v coni somraka med eksistencialnimi ugankami Charlieja Kaufmana in psihedeličnimi čudeži Hayaa Miyazakija.«
- Damon Wise, Empire